Pater Jean-Philippe ni običajen duhovnik. V Bulonjskem gozdu, znanem zbirališču pariških prostitutk, vsi poznajo njegov avtodom »Magdalena«, ki je hkrati kapelica na kolesih in prostorček miru, kjer »prijatelji noči« lahko popijejo kavo.
Kot pravi p. Jean-Philippe Chauveau, avtodom, poimenovan po svetopisemski prostitutki Mariji Magdaleni, ni le prostorček miru in topline, kjer nasmejani prostovoljci prodajalkam telesa ponudijo kavo in piškote, ampak predvsem kraj, kjer se govori o dobroti, lepoti in resnici.
65-letni francoski pater, ki se prevaža s skuterjem, vsakogar tika in žonglira med SMS-ji, maili in klici ljudi v stiski, pooseblja leto Božjega usmiljenja. Pred kratkim je pri Založbi Emanuel izšel prevod njegove neverjetne življenjske zgodbe Duhovnik med prostitutkami. Ob tej priložnosti se bo pater od 26. do 28. februarja 2016 oglasil tudi v Sloveniji.
P. Jean-Philippe, v pariškem Bulonjskem gozdu ste 17 let obiskovali prostitutke, moške in ženske. Pravijo, da ste bili vi tisti, ki je v Gozdu nosil najdaljšo obleko?
Haha, moja siva kuta je bila tiho pričevanje, ki je bilo v Gozdu zelo opazno. Včasih sem slišal celo: »Tale vaš kostum je pa zelo originalen! Koliko zaslužite?«
Prostovoljci iz združenja Magdalena se vsak večer v tednu z avtodomom odpravijo v Bulonjski gozd , kjer na krov sprejmejo vse, ki si tega želijo. Predvsem transvestite, ki so v večini. Postrežejo jim čaj, kavo, se z njimi pogovarjajo, skupaj molijo, jih blagoslovijo. Nekateri se počutijo tako dobro, da ostanejo v avtodomu vse do konca obhoda.
Pred kratkim so me premestili v Orléans, vendar štiri do pet dni na teden še vedno preživim v Parizu, kjer pripravljamo hišo Magdalena, v kateri bodo zatočišče našle osebe, ki se želijo nehati ukvarjati s prostitucijo.
V otroštvu ste doživeli številne zlorabe. S Cerkvijo, urejenim življenjem, ljubečo družino niste imeli prav ničesar skupnega. Kaj se je zgodilo, da ste ne samo našli vero, ampak celo postali duhovnik?
Doživel sem pogled ljubezni! Moje otroštvo je bilo pekel. Oče je bil alkoholik in nasilnež, mama me je zapustila, ko sem imel 5 let. Z brati in sestrami sem pristal v katoliškem internatu, ki so ga vodile sadistične nune. Tepež in poniževanje sta bila na dnevnem redu, verske pobožnosti pa ena sama prisila.
Ko sem se vrnil domov, sem se pridružil tolpi v pariškem predmestju in postal mladoletni prestopnik. Pri 12 letih me je spolno zlorabil sosed. Nazadnje sem postal delavec v tovarni z avtomobili, saj nisem imel nobene izobrazbe.
A ta tovarna vam je spremenila življenje.
Takrat se je začelo. Imel sem sodelavca, ki je bil predan kristjan. Prvič sem srečal nekoga, ki je dejansko živel svojo vero! Ob njem sem se počutil tako, kot se nisem še nikoli. Spoznal sem pravo prijateljstvo, mir, zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu …
A to je bil šele začetek. Po Božji previdnosti sem pristal na nekih duhovnih vajah v tišini. Mislil sem, da bom znorel! Takrat pa sem na hodniku, v tišini, srečal majhnega sivolasega moža. Pogledal me je, kot me ni pogledal še nihče v življenju. S pogledom brezpogojne ljubezni, s pogledom očeta. To mi je spremenilo življenje.
Ime mu je bilo pater Marie-Dominique Philippe. Postal je moj duhovni mentor in ko je ustanovil novo redovno skupnost, skupnost sv. Janeza, sem se pridružil.
Zdaj sem jaz tisti, ki poskuša ranjenim tega sveta prinašati pogled ljubezni in sprejemanja. Zaradi vsega, kar sem doživel, resnično razumem njihovo trpljenje! Moja zgodba pričuje, da ni nikoli nič izgubljeno. Z Bogom vedno obstaja možnost rešitve.
Pogovarjala se je Eva Markovič, več lahko preberete na iskreni.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
