Hokuspokus pri denarju za zdravstvo

Kdo si upa trditi, da na polju zdravstvenega varstva državljanov Slovenije ni nobenih sprememb? Spremembe so, vendar s slabega na še slabše. Ob dolgotrajni zdravniški stavki in brezbrižnosti vlade se nadaljujejo agonija državnega zdravstva, podaljševanje vrst čakajočih bolnikov in spodbujanje k samoplačništvu. Tudi zamegljevanja posledic z revolucionarno ihto ukinjenega prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanje in dodatnih izgub Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne smemo spregledati. Človek se ne more znebiti občutka, da vladajoči iščejo srednjeročno rešitev problema zdravstva in dolgotrajne oskrbe s čudežno formulo: samomor s tujo pomočjo in evtanazija.

Grdi raček Medikor

Bolno ministrstvo za zdravje je s svojim inšpektoratom našlo napako zasebne klinike Medikor. Ta klinika je nedvoumno uspešna tako po strokovni kot organizacijski plati, ima kratke vrste čakajočih na zahtevne operacije ter skorajda ne zaposluje domačih »dvoživk«. Same posebnosti, ki motijo vladajoče politike in birokrate v zdravstvu. Vse tako kaže, da Medikor kot koncesionar predstavlja preveliko finančno breme ZZZS, kjer vedrijo in oblačijo na način še iz zlate dobe komunizma s človeškim obrazom: »Kadija tuži, kadija sudi«. Birokrati namreč planirajo, skupščina Zavoda pa požegna izsledke šloganja o tem, koliko ljudi bo zbolelo. Če se izkaže, da je bolnikov preveč, morajo ti čakati in upati, da se bo pri naslednjem šloganju našel denar tudi zanje. Medtem pa (s)hirajo.

Splošno je znano, da v Medikorju zvečine operirajo vrhunski srbski kirurgi iz Sremske Kamenice, ki jih je vzgojil svetovno znani srčni kirurg Ninoslav Radovanović. Tudi negovalno osebje prihaja iz tujine, zato slabo ali pa sploh ne govori slovensko. V tem grmu torej tiči zajec; ni problem stroka, ampak jezik, v ozadju pa denar. Ob vsesplošni malomarnosti ali celo zapostavljanju rabe slovenščine v industriji, turizmu, gradbeništvu, transportu ter celo vzgoji in izobraževanju so se prekanjeni in nevoščljivi oblastniki spravili na zasebno kliniko. Naj jo prof. Meta Zorec seli na drugo stran »Savudrijske vale«, kot Hrvatje izzivalno imenujejo dokončno izgubljeni Piranski zaliv? Ali pa, kot si je drznil predlagati Miha Kordiž: »Kapitalistično kontrarevolucijo obrat do zadnjega beliča, nato pa z bajoneti sterat v morje.« Logističnih težav pri tem ne bo, saj ja Izola ob morju. 

Če bi v Sloveniji merili z enakimi vatli, potem ZZZS nikakor ne bi smel plačevati stroškov zdravljenja slovenskih zavarovancev na tujih državnih ali zasebnih klinikah, če zdravniki in drugo medicinsko osebje tam ne znajo s pacienti govoriti slovensko.

Stavka zdravnikov koristi ZZZS in vladi 

Na prvi pogled je ta trditev nesmiselna, kar pa zagotovo ni. Če stavka ne bi koristila zdravstveni blagajni, bi se vlada potrudila in bi bila stavka že davno končana; tako pa se agonija zdravstva in težkih bolnikov podaljšuje v nedogled. Univerzitetni klinični center Ljubljana se je v teh dneh pohvalil, da v zadnjem obdobju ni pridelal izgube. Le kako jim je to uspelo? Nič lažjega. Manj delovno-pravno nezakonitih nadur zdravnikov ima za posledico močno zmanjšanje programiranih obravnav bolnikov, kar vpliva na manjše stroške dela in manjše stroške neposrednih zdravstvenih storitev. Vrste čakajočih bolnikov se podaljšujejo, ali pa širijo, če si prikličemo v spomin norčevanje oziroma dozdevno opravilno nesposobnost predsednika vlade Goloba, ki je izjavil: »Na eni strani kaže, da se čakalne dobe v resnici niso podaljševale, se je pa število ljudi, ki so v čakalnih vrstah, povečalo.«

Pred nedavnim sem bil operiran na enem od oddelkov Kirurške klinike UKC. Oddelek ima tri bolniške sobe, v prvi, ki ima šest postelj, je bila ena sama pacientka, v drugi sobi s tremi posteljami smo bili trije pacienti, tretja bolniška soba pa je spremenjena v preveliko previjalnico. Negovalnega osebja, ki je zelo prijazno in ustrežljivo, je veliko, verjetno preveč za samo štiri paciente. O varčevanju pri bolnišnični prehrani ne bom zgubljal besed. Upajmo, da so moje izkušnje izjema in ne pravilo, ki bi veljalo za vse klinike UKC.

Zamaški

Za konec razmišljanja pa še nekaj besed o udarcu, ki so ga slovenskemu zdravstvu zadali bruseljski birokrati z direktivo o plastični embalaži. Lahkomiselno so odločili, da se plastični pokrovčki po odprtju ne smejo ločiti od plastenk in tetrapakov. Kje so bili naši lobisti in evropski poslanci, kje je bil Jaša Jenull, doktor za parazitstvo, kje je bil Dušan Keber, doktor proto dvoživka, kje je bil Erik Brecelj, doktor strateške pravičnosti, da se je to zgodilo? Le zakaj niso lobirali proti sprejetju odredbe, s katero bo močno okrnjen vir financiranja zdravstvenih storitev v parlamentarni diktaturi pod Triglavom? Pa tako radi smo zbirali zamaške, predvsem za naše najmlajše bolnike, zdaj pa bo te nacionalne posebnosti in nepojmljive dobrodelnosti Slovencev konec.

Morda bomo zbirali milodare za mlade bolnike na koncertih revolucionarnih partizanskih pesmi, ki so bile pravkar uvrščene na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Revolucija še kar traja, obnova Bolnice Franja ima absolutno prednost pred vsemi drugimi investicijami v zdravstvo in očiščeni Arhiv RS se seli v prostore evtanaziranega Muzeja slovenske osamosvojitve.



Komentiraj