Hieronymus Bosch v Luksemburgu

orbanŽe nekaj dni je tega, kar je luksemburški zunanji minister z dolgo kilometrino Jean Asselborn kratko malo zahteval izključitev naše vzhodne sosede Madžarske iz Evropske unije. Priznam, ob njegovem predlogu sem zastrigel z ušesi.

Čuden jezik

Ne zato, ker bi gojil kakšne simpatije do trenutne madžarske vlade in njenega šefa. Lahko bi celo rekel, da predstavlja Viktor Orban zame eno poglavitnih razočaranj zadnjih dveh desetletij. Njegova preobrazba iz mladostnega liberalnega voditelja v zagovornika neliberalne demokracije in tipičnega borca za podaljšanje svojega gretja vladnega stolčka, kakršnih sta Evropa in svet polna, je bila razmeroma hitra in je očitno nepopravljiva. Če je bilo še moč razumeti njegovo zafrustriranost, ker so zahodnoevropske elite namesto njega, v Oxfordu šolanega demokrata, kot svoje privilegirane sogovornike raje pripoznavale le površinsko reformirane aparatčike propadlega režima golaževega socializma, je preskok iz glasnega borca za umik sovjetske vojske z Madžarske v častilca sovjetoidnega ruskega carja nove generacije le prehud.

Ne gre torej za to, da bi bili očitki na račun Orbanove (predvsem) notranje politike neutemeljeni, kje pa. Ne gre niti za kakršen koli poskus zagovora do skrajnosti neumnega in ne neškodljivega referenduma prihodnjo nedeljo, ki je prav tako zrasel na zelniku madžarskega premierja.

Moti predvsem Asselbornov jezik, ki kaže na arogantno, a popolno nerazumevanje položaja. Ob kanonadi njegovih obtožb na račun Madžarske si zlahka predstavljamo vsega sitega zahodnjaka, kako v njegovi fantaziji vstajajo neomikani barbari z vzhoda, ki v svoji neciviliziranosti kar vsevprek streljajo na begunce na svojih mejah in s tem pravzaprav potrjujejo njegovo samemu sebi dodeljeno avreolo krone stvarstva.

Neprijetne asociacije

To pa v človeku iz srednje Evrope nehote sproži asociacijo na še vedno nepredelani nesporazum iz bližnje preteklosti. Danes si dolgoletni zunanji minister v svojem luksemburškem obilja polnem slonokoščenem stolpu ni sposoben predstavljati, da se je (po njegovem necivilizirana) Madžarska kot prva ali zadnja postaja šengna lani dejansko soočila z resničnim begunskim valom, ki je v njegovo državo na tak način zgolj pljusknil. Prav tako si na zahodu Evrope še zdaj zatiskajo oči pred tem, da je bila medvojna in povojna izkušnja njihovih manj srečnih Soevropejcev z vzhoda povsem drugačna, bolj apokaliptična in manj pregledna od njihove. Za zatiskanje oči imajo dobre razloge, saj bi si brez njega morali priznati, da je bilo dolga desetletja grajeno blagostanje, navsezadnje tudi sprememba Luksemburga v poglavitni slonokoščeni stolp Evrope, utemeljeno na žrtvovanju polovice celine, zagrajene z železno zaveso. Prav zato lahko nespodobni Luksemburžanov poziv, četudi bo morda naletel na posluh pri salonskih demokratih, upravičeno razumemo kot vnovično vabilo k takšnemu žrtvovanju.

Zlahka namreč nastane občutek, da govori iz njega ne skrb za usodo beguncev, temveč skrb za ohranitev lastnega udobja. Ne morem si kaj, da v mislih ne bi Jeana Asselborna prestavil v nadrealistično sceno Naberšnikovega filma Gozdovi so še vedno zeleni, kjer brezčutni general ob bogato obloženi mizi pridiga sestradanemu vojaku o tem, da naj bi bil odgovoren za smrt tisočnij ljudi, in mu napoveduje ustrelitev. Prav lahko bi si trosilce podobnih puhlic predstavljal tudi kot motiv znamenitega poznosrednjeveškega nizozemskega slikarja Hieronymusa Boscha. Slednji bi gotovo znal mojstrsko upodobiti razkorak med uživačevim pridiganjem o morali in njegovo resnično skrbjo zgolj za lastne koristi. Nekaj težav bi morda imel samo s primerno scenerijo. Nizozemcu domačo “mastno” in obilno hrano na preobloženih mizah je kot simbol najvišjega užitka že zdavnaj zamenjala “zdrava” hrana v majhnih količinah na majhnih krožničkih, kar na razvitem zahodu Evrope cenijo še bolj kot pri nas, na nerazvitem vzhodu.

In če je koga morda presenetilo, da je Jean Asselborn samo nekaj dni po besednem desantu na Madžarsko poletel v Istanbul in po vrnitvi domov odpel pravo hvalnico perspektivam turškega približevanja Evropski uniji, je protislovje zgolj navidezno. V obeh primerih, v zavračanju Orbanove Madžarske in objemanju Erdoganove Turčije, je na delu isti motiv. Neizmerna skrb za reševanje in ohranjanje lastnega slonokoščenega stolpa.