Heidegger: Kako je bog prišel v filozofijo?

Italijanski filozof de Vico je v drugi polovici 17. in prvi polovici 18. stoletja zadal enega težjih udarcev dotakratni metafiziki. Kot prvi je sproduciral novodobno formulo spoznanja resničnosti. Dejal je, da lahko človek spozna samo tisto, kar lahko sam napravi. S tem je pokopal staro sholastično enačbo, ki je za temelj spoznanja postavljala enačbo, da je bitje resnica. Rodila se je pozitivistična znanost, s tem pa tudi pogled na stvarnost, ki se zanaša na vidno, otipljivo in merljivo. Pri tem pa popolnoma izključuje vsakršno metafizično razlago pojavnosti.

Takšen pogled na stvarnost se je v zadnjem stoletju še dodatno zaostril. K temu sta močno pripomogli biologija in fizika, ki sta se razvili skoraj do neslutenih razsežnosti. Obe omenjeni znanosti sta v naravoslovju zavzeli primat, s tem pa pripomogli tudi k temu, da se je naravoslovna metodologija vrinila tudi v drugačne načine mišljenja, kot sta lastna njima. Zato je v času, ko se kot znanost prvenstveno označuje naravoslovne znanosti, govoriti o metafiziki zoprna zadeva. Včasih je celo nevarna, saj znajo sodobni t.i. intelektualci, kot sta npr. Richard Dawkins in nedavno umrli Christopher Hitchens, človeka, ki razmišlja o metafiziki, hitro označiti za zablodelega ali celo umsko prizadetega.

V zadnjih stoletjih neprijaznega miselnega odnosa do metafizike – David Hume jo je označil za mrtvo stvar, Thomas Paine pa teologijo za znanost, ki govori o ničemer – se pojavi filozof Martin Heidegger, ki govori o ponovnem vzponu metafizike. Ta je po njegovem znanost, ki misli bivajoče v celoti, torej bivajoče v občem. Metafizika je torej od vsega začetka utemeljevanje, ki je odgovorno za temelj in ga kliče na zagovor. Ta temelj pa je bit bivajočega, ali kot bi ga imenoval Plotin, gre za Eno. Heidegger si drzne zastaviti vprašanje, kako pride bog v filozofijo. O tem vprašanju lahko primerno razmislimo samo takrat, ko jasno opredelimo tisto v kar naj bi bog prišel, t.j. filozofijo samo. Vsako zgolj historično vprašanje nam ne more dati odgovora na to vprašanje, ampak nam lahko da kvečjem vpogled, da je v filozofijo prišel. Odgovor na zastavljeno vprašanje nam da lahko le, če stvar postavimo tako, da je filozofija svobodno mišljenje iz sebe samega, spodbujajoče spuščanje k bivajočemu kot takemu. Bog je torej lahko prišel v filozofijo samo toliko, kolikor je iz same sebe, iz svojega bistva terjala in določala, da in kako pride bog vanjo. Metafiziko v tem oziru lahko označimo kot onto-teo-logijo.

Heidegger pravi, da je potrebno navajati to, da bi obrabljene izraze, kot so ontologija, teologija in onto-teologija razumeli v njihovi pravi teži. Vsi ti izrazi nastopajo na enak način kakor psihologija, biologija, ipd. Člen -logija, pomeni enostavno to, da gre za znanost o. Heidegger pravi, da se v logiji ne skriva le neko logično, v smislu pravilnostnega ali izjavnostnega, ki členi in razgiba ter zagotavlja in sporoča vse znanstveno vedenje, ampak je vselej tudi celota utemeljitvenega sovisja znotraj katerega so predmeti znanosti predstavljeni, t.j. pojmovani glede na njihov temelj. Ontologija in teologija sta torej “logiji”, vkolikor zasnavljata bivajoče kot tako in ga utemeljujeta kot celoto. Gre za bit kot temelj bivajočega. Le na tak način je metafizika mišljena kot onto-teo-logika, pri čemer smo, skupaj s Heideggrom (z razumevanjem logike kot načinom mišljenja, ki bivajoče kot tako vselej utemeljuje z bitjo kot temeljem, t.j. logosom, se opira na Hegla), prišli do stanja, kjer lahko razjasnimo prihod boga v filozofijo.

Kot smo ugotovili, je stvar mišljenja bit, ki je bivajoče kot tako in se kaže kot temelj. Ta temelj pa lahko mislimo zadosti temeljito le takrat, ko ga mislimo kot prvi temelj. Pri tem se izvorna stvar mišljenja kaže kot vzrok, causa prima, ki ustreza zadnjemu razlogu. Heidegger pravi, da je bit bivajočega ustrezno predstavljena, v smislu temelja le, če je predstavljena kot causa sui. Ta pojem pa označuje metafizični pojem boga. Torej metafizika mora misliti boga, ker je predmet njenega mišljenja bit, ki pa biva kot temelj, logos, substanca, subjekt. Bog je tako v metafiziko prišel kot predkraj bistva diference med bitjo in bivajočim.

Heidegger pravi, da pred takim bogom, bogom kot causa sui, človek ne more poklekniti in moliti, niti ga ne častiti in pred njim igrati in plesati. Zanimivost njegovega sklepa je, da je brezbožno mišljenje, ki opušča filozofskega boga – boga kot causa sui – bližje razodetemu Bogu, saj je zanj bolj odprto, kot pa si metafizika sama lahko zamisli.

Foto: Wikipedia