Greste kdaj tako kot Mojzes na goro in kličete Gospodu? Morda bi morali …

Nekega jutra je Mojzes zgodaj vstal in šel na Sinajsko goro. Pot na goro je bila zanj zadnje upanje, da bi našel moč za vodenje trdovratnega ljudstva, kot smo brali v prvem berilu iz druge Mojzesove knjige. Ljudstvu, ki je na dolgi poti iz Egipta skozi puščavo padalo iz krize v krizo in se pogrezalo v medsebojne spore, Mojzes ni bil več kos.

Kaj bi naredili vi, če bi v odnosu do sozakonca zašli v slepo ulico? Kaj bi naredila vidva, kot oče in mati, če bi zaradi nemoči pri vzgoji otrok zanihala med avtoritarnim in permisivnim pristopom? Kaj naredijo politični voditelji sodobnih držav, republik, ko niti za strateške cilje ne morejo več pridobiti kritične mase volivcev? Mojzes se je pred svojim ljudstvom še lahko skliceval na milost, ki so jo bili deležni ob rešitvi iz suženjstva, na mano, prepelice in vodo, ki je v puščavi pritekla iz skale, svoje vodenje pa utemeljeval na Postavi, na Božjih naredbah, odlokih in zakonih. Sodobne države pa so republike (lat. res publica, javna stvar). V republiki je torej dovoljeno sklicevanje izključno na človeške zakone, ki se v procesih parlamentarne procedure lahko postavljajo tudi mimo ali celo proti Božjim in naravnim zakonom.

Ali poročeni, vzgojitelji in politiki kdaj sledijo Mojzesu in gredo na goro, morda na Svete Višarje, na Sveto goro nad Solkanom ali pa kar v domačo cerkev in tako kot on kličejo Gospoda, naj hodi sredi med njimi? Današnja Božja beseda nam je oznanjena zato, da bi vedeli, kaj storiti, ko circus viciosus, začarani krog, ta skriti ubijalec volje, ugaša zadnje upanje, da bi našli izhod, in dokončno zastre luč na koncu predora.

Mojzes se ni predal, nad trdovratnim ljudstvom ni obupal. Zavedal se je, da sklic starešin, ta razvpiti modernistični strateški svet modrih, ne bo zadostoval. Vedel je še nekaj, česar sodobni človek ne ve in ne razume: ni namreč omahoval glede vprašanja, kakšno je pravo zaporedje korakov. Najprej je šel na goro in klical Gospodovo ime, šele potem je zbral starešine in sodnike in se z njimi posvetoval.

Noben sodobni model komunikacije tega ne upošteva. O tem ključnem spoznanju Mojzesa ne boste nič slišali s strani družinskih terapevtov, še manj na tečajih za menedžerje. Družinski terapevti zakoncem svetujejo pogovor in še enkrat pogovor. A če je partnerski odnos na tleh, ga ne bo dvignil noben pogovor. Duh Božji je namreč tisti, ki oživlja, kar je mrtvo, in ne verbalizacija tega, kar kdo občuti in o čemer razmišlja. To drugo je seveda neobhodno nujno, učinkovito pa le, če je bil prej storjen prvi korak: klicanje Gospoda, naj hodi sredi med nami, sredi med zakoncema.

Sam sem imel na začetku tega tedna hud zaplet s svojim kolegom. Natančno sem se zavedal, da bi vsak poskus pogovora, v katerem bi vsak od naju povedal, kako vidi nesporazum, napetost samo stopnjeval in jo hitro privedel v slepo ulico. Eno noč sem slabo spal in en dan sem bil zelo nervozen. V teh mučnih urah sem mnogokrat klical Svetega Duha, naj deluje v meni in v njem. Svetemu Duhu nisem sugeriral, ne kako naj usmerja moje misli in čustva ne kako naj deluje v njem. Jasno mi je bilo dvoje: vsaka moja strategija, kako naj bi usmerjal pogovor, pa naj bi bila še tako domišljena, bi konflikt samo poglobila. In drugič: brez sence dvoma sem veroval, da lahko rešitev izvede samo Sveti Duh, ki edini lahko prizadetost obeh obrne v krotkost in odpuščanje ter obema pokaže novo perspektivo, ki je ne bi mogla oblikovati z nobenim zgolj racionalnim razmislekom in pogovorom. Tako se je tudi zgodilo. Božja milost je bila učinkovita.

V tem nervoznem konfliktu v začetku tedna se je ne prvič v mojem življenju, pač pa zopet, kot že tolikokrat, izpričala resničnost besed, ki jih je Jezus izrekel Nikodemu: »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« Ljudje pa po nareku svoje ranjene narave delamo prav nasprotno: razmere v družbi in svoje bližnje najprej ocenjujemo, večino od njih nato še sodimo in vsaj polovico od njih tudi obsodimo. Tega razdiralnega postopka, ki nam ga narekuje greh, ki prebiva v nas, se nemara sploh ne zavedamo. Nasprotno: v dejanjih ocenjevanja, presojanja in obsojanja vidimo rešitev. Kako ubogo in zmotno. Božji domet pa je, kot je zapisal sv. Janez, drugačen: Kristus nam podarja rešitev. Pa ne le rešitev za življenje po smrti, kajti ta rešitev se bo nad nami udejanjila le, če bomo že sedaj, sredi vsakdanjega življenja verovali, da nam Božji Duh podarja rešitve sproti, od dne do dne, in ne šele ob koncu, v večnosti.

To, o čemer sedaj razmišljamo, ni tema, ki bi spadala samo v cerkveno okolje, pač pa je to eno od eminentnih filozofskih vprašanj, ki je tako ali drugače zaposlovalo vse resne mislece. Sloviti nemški filozof Johann G. Fichte (1762–1814) je sprva razmišljal kot večina ljudi danes: to, kar sem jaz zmožen misliti, mi zadostuje, ker mi odgovarja na vse bistveno, kar potrebujem. Ta Fichtejeva začetna teza je bila nekakšna slepa vera v »soteriološko moč« jaza (lat. soter, rešitelj), drzno zaupanje v nekakšno samozagotovitev. Iz notranjih razlogov, ne zaradi zunanjih pritiskov, ki jih je Fichte doživljal v sporu z vse bolj agresivnim ateizmom, je pri Fichteju prišlo do obrata, do spoznanja o »soteriološki nemoči« človeka.

Fichteja, avtorja slovitega dela Osnova celotnega vedoslovja (1794), v katerem je utemeljeval suverenost jaz-a, je do preobrata očitno vodila skrivnostna Božja Luč. Pripeljala ga je do uvida, da zadnji smoter našega življenja ne more biti postavljen v kateri koli prostor ali točko znotraj tega sveta, v kar koli, kar vidimo, spoznamo ali ustvarimo. Alethejo, zadnjo resnico, trdno točko našega obstoja, na nek način proizvede, pravi Fichte, skrivnostno pradejanje verjetja. V nas, v celotni naši psihofizični strukturi po Fichtejevem prepričanju obstaja volja, ki bi ji sv. Avguštin rekel hrepenenje, torej volja po ujemanju zadnjega smotra, na katerega smo usmerjeni, z vsem našim bitjem in naravnim svetom, v katerem živimo. Naravni svet ima nasproti sebi sosvet, meta resničnost, Boga, ki je sicer nedoumljiv, vendar pa naš praktični um kliče po našem polnem preživetju in terja izpolnitev, ki je možna samo v zadnjem, ultimativnem smotru. Ta zahteva praktičnega uma in hrepenenje našega srca po Fichteju sploh ne bi bila možna, če tisti, po katerem hrepenimo, Bog kot zadnji smoter, ne bi obstajal.

To, kar zaznavamo v vesti in kar v vesti dobiva absolutno potrditev, ne more biti nekaj umišljenega, ne more biti katera koli sekularna utopija, ampak samo aletheja. S tem Fichte uveljavi staro hierarhijo, v kateri je vita contemplativa nad vita activa. Prav to je storil Mojzes: najprej se je obrnil na Boga, nato pa je deloval. Nemški filozof Wolfgang Janke meni, da so z Mojzesovim izročilom, ki je tudi izročilo krščanstva, in kot smo videli tudi prepričanje Fichteja, prekinili novi miselni in aktivistični tokovi, kot so: pozitivizem, marksizem, determinizem, nihilizem, frojdizem in še kaj. »V veri se naša duhovna naravnanost usklajuje in harmonično uglašuje z večno ureditvijo nadčutnega sveta,« dodaja Janke. In sklene: Obstaja nepogojeno, absolutno, božansko, ki presega jaz, ki bi hotel biti temelj vsega, ga odstavlja in uveljavlja Boga kot vrhovni princip (prim. Janke, Trojna dovršitev nemškega idealizma, KUD Logos, 2019, str. 334).

Tega, kar o Bogu, kot vrhovnem principu, filozofija, ki je delo človeškega umovanja, ne more povedati, dopolnjuje razodetje, posebej danes, na nedeljo Svete Trojice. S Fichtejem bi lahko rekli: če vse naše bitje hrepeni, da bi doseglo zadnji smoter, potem se temu našemu bitju, ki hrepeni po temelju, Bog razodeva najprej kot Stvarnik. Ker pa smo ljudje bitja odnosov in ljubezni, se nam Bog v Kristusu razodeva tudi na ta način, kot druga Božja oseba, ki ljubi brezpogojno, in nazadnje kot Sveti Duh, ki zakramentalno zedinja nebo in zemljo, nas kot posameznike pa povezuje v občestvo ljubezni. Notranjo koherentnost, edinost vsega – Mojzesa, filozofov, Božjega razodetja in slehernega izmed nas – je na edinstven način izpovedal sv. Pavel v današnjem drugem berilu: »Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha naj bo z vami vsemi.«