Ljubljana in njena prostorska umeščenost sta blagoslov in prekletstvo hkrati. Na njenem mestu se križata dve izredno pomembni prometnici. Tista iz Panonske nižine, ki vodi proti Italiji in tista, ki preko Alp vodi proti Jadranskemu morju.
Nerodna reč pa je, da je v Ljubljanskih vratih med Šišenskim hribom in Golovcem ožina. Ta v času visokega vodostaja preprečuje odtekanje Ljubljanice in južno od mesta tvori veliko, kakih 300 kvadratnih kilometrov veliko močvirje.
Razrešitev tega problema in spremenitev močvirja v rodovitno ravnico so bile stoletje sanje oblastnikov. Odgovor na to, kako rešiti problem, je uspelo najti šele Gabrielu Gruberju. Nadarjen arhitekt in jezuit se je rodil leta 1740 na Dunaju. Po študiju filozofije in teologije na orientalski akademiji je poučeval latinščino. Leta 1755 je stopil v jezuitski red. Leta 1769 je prišel v Ljubljano in v današnji Gruberjevi palači ustanovil tehnično šolo.
Kot vodilnega strokovnjaka s tega področja so ga angažirali tudi k razreševanju odvoda visokih voda Ljubljanice skozi mesto. Leta 1772 so po njegovih načrtih začeli graditi prekop. Ta je dolg 2 kilometra, a najvažnejša prepreka, ki jo mora prebiti, je greben Golovca. Kanal so zgraditi, a pri tem se je Gruber pošteno zapletel. Stroški kanala so ušli preko vsake meje. Vse kaže, da so tudi že pred tremi stoletji imeli resne težave z aneksi. Sredi gradnje je doživel pravi revolt in bolj ali manj na skrivaj je moral Ljubljano zapustiti. Prekop so dogradili do leta 1780 in odlično svojo nalogo opravlja še danes.
Barje se je spremenilo iz močvirja v ravnino, le rodovitno ni čisto tako kot so pričakovali. Tako na Ljubljanici pri Cukrarni in na samem prekopu so zgradili še dva jezova, ki uravnavata nivo podtalnice. Njen prevelik upad bi namreč lahko povzročil posedanje zemljine in možnost, da se osušeno Barje spet spremeni v močvirje in občasno jezero.
Leta 1784 je Gruber odšel v Rusijo, kjer je tedaj vladala cesarica Katarina Velika. To je bil odhod katoliškega jezuita v pravoslavno deželo. Nekaj, kar je politično še danes zelo sporno. Pravoslavna cerkev ima področje Rusije za svoje področje in katoliške misijonarje kot nezaželene in nevarne vsiljivce.
Gabrijel Gruber se je s tehničnim znanjem izkazal tudi v novem okolju. Najprej je predaval arhitekturo, mehaniko in fiziko na Jezuitskem kolegiju v Polocku. Od leta 1800 pa je bil rektor Jezuitskega kolegija v tedaj glavnem mestu Sankt Petersburgu. Leta 1802 je postal jezuitski general ruske province, torej celotnega Ruskega carstva. Pripomogel je tudi, da so red priznali v Rusiji. In to v časih, ko so ga zaradi njegove dostikrat sporne dejavnosti prepovedali v številnih evropskih državah.
Umrl je leta 1805 in za njim je ostala blesteča redovniška kariera in kariera arhitekta. Pa kaj bi to. Nam Slovencem je ostal v spominu predvsem z izgradnjo prekopa, ki še danes nosi njegovo ime in je rešil največji problem Ljubljane: poplavljanje visokih voda Ljubljanice.
