Gradimo mostove (pogovor z dr. Hansom Küngom)

Švicarski teolog Hans Küng iz Tübingena, letos bo triinosemdesetletnik, še v polni intelektualni formi in v dobri telesni kondiciji, je svetovno znani katoliški teolog, avtor 63 strokovnih teoloških del, ki so prevedena v številne svetovne jezike. Velja za resnega in dialoškega intelektualca, pomembnega sooblikovalca drugega vatikanskega koncila, reformatorja v Katoliški cerkvi, zavzetega ekumenskega delavca ter dobrega poznavalca in strokovnjaka svetovnih verstev. Predvsem pa je ponosen, da je avtor projekta Svetovni etos, ki od leta 1990, ko je globalizacija s svojim plaščem zagrnila celoten planet, vse bolj osvaja in navdušuje odgovorne osebnosti iz sveta verstev, znanosti, vzgoje, politike in gospodarstva.

Profesor Küng, v Rimu ste v času svojega študija (1948-1955) nekaj časa stanovali s slovenskim duhovnikom Janezom Zdešarjem, spomnitE se tudi že pokojnega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je dlje časa preživel v Švici. Kaj povedo prvi spomini na Slovence?

Ko sem iz Luzerna prišel v rimski kolegij Germanicum et Hungaricum, smo mladi Alojzija Šuštarja zelo spoštovali. Janez Zdešar je bil dve leti moj prijeten družabnik, stanoval je v sosednji sobi. Z njim in z drugimi iz bivše Jugoslavije sem se zelo dobro razumel. Le pri vprašanju, ali smo dolžni obiskovati tudi slaba in dolgočasna predavanja, sva z Zdešarjem imela popolnoma različna stališča. Kot moj neposredno odgovorni vzgojitelj, prefekt teologov, je menil, da smo bili dolžni obiskovati prav vsa predavanja, jaz pa sem trdil, da smo v vesti svobodni na taka predavanja hoditi ali ne. Tega sem se spomnil v prvi knjigi mojih spominov, ki nima zastonj naslov “Erkämpte Freiheit ( Izborjena svoboda)”. To svobodo sem si moral priboriti že kot študent.

Leta 1955 ste končali teološki študij na Gregoriani v Rimu. V doktorski tezi ste leta 1957 na do tedaj nenavaden način obravnavali temo o opravičenju, ki je v 16. stoletju zahodno krščastvo razdelila na Katoliško in Evangeličansko Cerkev. Nakazali ste možno spravo in ste že od tedaj zavzet ekumenski mislec. Kako vidite prihodnost ene Kristusove Cerkve, bo vendarle kdaj uresničena?

V času papeža Janeza XXIII. in drugega vatikanskega koncila, v šestedesetih letih, so prišli impulzi za ekumensko razumevanje krščanskih cerkva “od zgoraj”. Rim se je potem žal, vrnil k predkoncilskim držam in hotel druge Cerkve nagniti k temu, da bi se vrnile pod okrilje rimo-katoliške Cerkve. Tako pod poljskim, kot tudi pod sedanjim nemškim papežem ekumenizem ni napredoval, v marsičem je celo nazadoval. Da poskušajo konzervativne anglikanske duhovnike odvrniti od njihove Cerkve in jih pritegniti s tem, da jih razrešijo obveznosti celibata – skoraj v posmeh katoliškemu kleru – kaže na kontradiktorne in dvomljive drže rimskih ustanov.

Nujno je dobro premisliti, kaj lahko naredimo za ekumenizem “od spodaj”. Povsod po svetu, še posebej pa v posameznih skupnostih, je postalo marsikaj mogoče, kar je bilo še pred koncilom nepojmljivo. Veliko katoliških in evangeličanskih duhovnikov je postalo prijateljev in delajo skupaj, drug z drugim in ne drug proti drugemu. Pogosto si izmenjavajo prižnice, sem pa tja skupaj obhajajo evharistijo, priznajo drug drugemu njihova pooblastila in liturgične pristojnosti.

“Od spodaj” se torej ekumenizem da graditi, ne da bi morali čakati, kaj bo odrejeno “od zgoraj”. Pogosto je treba prestopiti meje dovoljenega, da se gre lahko naprej. Boga moramo bolj poslušati kot ljudi.

Že leta 1982 ste začeli intenzivni dialog z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom, pozneje tudi s taoizmom in drugimi oblikami svetovnih verstev. Ta poglobljeni študij je v Vas zbudil željo po intenzivnem dialogu med svetovnimi religijami. Napisali ste vrsto študij o posameznih svetovnih religijah. Vse to je bil naslednji pomemben korak k uresničitvi ideje o svetovnem etosu. Od tu tudi vaša osnovna teza: brez miru med svetovnimi religijami ni svetovnega miru, miru med religijami pa ni brez dialoga med njimi.

Najprej sem se zavedel velikega političnega pomena dialoga med religijami. Tako bi te pomembne trditve, ki jih v vprašanju navajate, lahko formuliral že veliko prej kot je Samuel Huntington objavil svojo tezo o trku med kulturami (Clash of Civilizations). Pri študiju posameznih religij sem čedalje bolj spoznaval, kako so si svetovna verstva, čeprav različna po verovanju, dogmah in nauku, podobna po merilih za obnašanje, v etičnih držah.  To je bil moj temeljni uvid za idejo svetovnega etosa, ki sem jo potem podrobneje izdelal in nadgradil.

Naš planet ne bo preživel brez svetovnega etosa, ste zapisali že leta 1990. To se kaže čedalje bolj. Kako bi danes na kratko podkrepili to trditev?

Leta 1990 je bilo marsikaj na dobri poti. Brez militarizma, arogance velikih sil, bi že takrat lahko začeli graditi bolj miren svet. Predsednik Bush senior (starejši) je takrat napovedal novi svetovni red (“A New World Order”), ki ga je z navdušenjem pozdravil ves svet. Njegov sin pa je naredil prav nasprotno: s tipično ameriško vehemenco je menil, da lahko napade druge dežele in s silo vzpostavi svoj imperij. To je ZDA zelo škodovalo. Trenutno poskuša predsednik Barack Obama s svojo vlado vsaj delno popraviti nastalo škodo. To bo trajalo še zelo dolgo, saj je preko take ameriške politike in Wallstreeta nastopila tudi gospodarska kriza.

Moje prepičanje je: prvič, nobena svetovna politika ne služi blaginji človeštva, če jo ne vodijo etični standardi, ki jih zna uveljaviti in zagotavljati, drugič, vsako gospodarstvo, ki ga vodi le želja po uspehu in dobičku, je v škodo ljudem. Tudi gospodarstvo mora sloneti na etičnih normah, če nočemo, da nas procesi globalizacije uničijo. V tem smislu se pokaže veljavnost izbranih rekov, ki sem jih formuliral že v knjigi “Projekt Weltethos ( Svetovni etos)” leta 1990: ni svetovnega miru med narodi brez miru med religijami; ni miru med religijami brez dialoga med njimi; ni dialoga med religijami – to sem osvetlil kasneje – brez skupnih etičnih standardov.

To pomeni, da naš planet brez skupnih etičnih vrednot , meril in drž, brez globalnega etosa človeštva, brez svetovnega etosa ne bo preživel, ne bo napredoval v miru in pravičnosti.

Slovensko ustavno sodišče je leta 2001, približno po desetih letih obstoja samostojne Slovenije in tri leta pred vstopom Slovenije v EU (1. maj 2004), prepovedalo verski pouk v šolah. Religiozna kultura je v Sloveniji izredno nizka. Verni starši lahko pošiljajo svoje otroke k verouku v župnije, na ravni splošne izobrazbe pa nimamo nobene ponudbe. K temu je treba dodati, da je za nami dolgo komunistično obdobje (1945 do 1990), ki je imelo odklonilen in ciničen odnos do vere in do religij. Kako z vidika svetovnega etosa ocenjujete tako stanje?

Očitno ima sovraštvo do vere iz komunističnega obdobja v Sloveniji še vedno vpliv. Po drugi strani veri škodi tudi novi klerikalizem, ki se širi iz Rima preko projektov nove evangelizacije; veliko ljudi se je tako obrnilo proti veri. Svetovni etos temelji na tem, kar verni in neverni, ljudje v Cerkvi in tisti, ki so izven nje , živijo v laicistični miselnosti in  zmorejo narediti skupaj. V tem pogledu bi bil pri vas projekt svetovnega etosa v veliko pomoč pri učenju v šolah. Slabo je, če se v sekularizirani laicistični družbi, kot je npr. v Franciji, zanemarja moralno in versko informiranje šoloobveznih otrok in mladih. Potem se nam ni treba čuditi, če večina mladih na obrobjih velikih mest ne najde nobenega smisla v življenju. Zagotovo se ne moremo vrniti k tradicionalni, stari obliki poučevanja verskega pouka. Izhajati moramo iz tega, kar je v etosu in v religijah skupnega vernim in nevernim, judom, kristjanom, muslimanom in drugim religijam. S tem bi lahko religija in religijski pouk veliko pripomogla k razvoju družbe.

Več: tiskana izdaja revije Vzgoja, št. 50, junij 2011, str. 30-34

Foto: Browsebiography

Opomba predlagatelja objave pogovora, Alberta Smrečnika: Več o Deklaraciji o svetovnem etosu: www.weltethos.org. Pripravlja se tudi slovenska spletna stran.

Opomba uredništva: danes nismo objavili sicer pripravljenega političnega komentarja in s tem sledili pozivu kolege Gregorja Čušina, da se na Dan molitve in posta za domovino odpovemo … “kritiziranju in jamranju, pa četudi upravičenemu, in da ta dan preživimo v pozitivnem razmišljanju o naši domovini, državi in tistih, ki jo vodijo, pa četudi je to zelo težko ali pa se morda zdi celo nemogoče!”