V letih, ko odkrivamo medvojna ter povojna morišča in grobišča, v našo zavest vstopajo tisočnije pobitih rojakov. Zverinsko pobiti in nepokopani so nehote iz naše pozornosti nekoliko odrinili posledice kulturne in socialne revolucije pa tudi učinke sistematičnega bombardiranja in raketiranja naših krajev s strani »zaveznikov« po natančnih navodilih partizanov.
Hvaležni moramo biti zgodovinarju Ivu Žajdeli, ker je za Domovino napisal niz člankov o tem, kako nas je »osvobajalo« angleško letalstvo. Ta grozodejstva bi morala najti mesto v šolskih učbenikih!
K tokratnemu razmišljanju me ni pritegnila zgolj Žajdelova obravnava barbarskih dejanj partizanske vojske družno z zavezniki proti koncu druge svetovne vojne ampak tudi dve kulturni dogajanji: razstava v Mestnem muzeju Ljubljana in koncert Slovenske filharmonije v Žužemberku. Ne bi ju moglo biti brez NOB in revolucije.
Grad Križ v Mestnem muzeju
Okras biljardne sobe – Freske z dvorca Križ pri Komendi je naslov razstave, ki poteka od aprila do septembra tega leta v Mestnem muzeju Ljubljana. Freske, ki so bile leta 1947 snete z ruševin gradu oziroma dvorca, so restavrirane in nam postavljene na ogled.
Tako v muzejski publikaciji kot tudi v poročilu o razstavi v časopisu Delo ter na spletnih straneh lahko najdemo podatke o gradu, o njegovi bogati in zanimivi zgodovini, o razkošni opremi, o mojstru freskantu itd. Beremo tudi o zaslugi akademika Franceta Steleta (domačina iz Tunjic pri Kamniku) za temeljit opis in priložene fotografije gradu v knjigi Umetnostni spomeniki Slovenije – Okraj Kamnik iz leta 1922 in o njegovi zaslugi za rešitev oziroma snemanje fresk, ki so se ohranile na ruševinah požganega gradu.
In zdaj smo pri bistvenem vprašanju, vprašanju o barbarskem, s komunistično ideologijo podprtem požigu, o katerem zaman iščemo podrobnosti v splošno dosegljivih virih. Lahko beremo le, da je bil grad požgan, ali da je pogorel, ne pa, po čigavi partizanski zločinski komandi in roki se je zgodilo to. Tudi do točnega datuma požiga se ni moč dokopati. V Delu (26. 04. 2024) Pia Prezelj nekritično postreže s preplonkano propagando s spletnih strani, da »so ga partizani v strahu, da bi bodisi Nemci bodisi Italijani izkoristili strateško lego, požgali«. Norost: Italijani na Kamniškem, in to še celo po njihovi kapitulaciji! Grad je nedvomno gorel v plamenih revolucionarnega zanosa in nasilja. Domačini s Križa in okoliških vasi so v mojih mladih letih vedeli povedati, da naj bi imel grad na vesti mesar in (še vedno) narodni heroj Mirko Jerman iz Šmarce. Vojno je preživel in nato kot polkovnik JLA služil v Beogradu. Ob obiskih rodnih krajev je odkrival spomenike z rdečo zvezdo in bil osnovnošolcem priložnostni »pravljičar«.
Po letu 1947 so ruševine gradu odstranili in na njegove temelje postavili kurjo farmo. Prežalostno je, da bi se lahko smejali. Kure so se torej razgledovale s strateške lege, ki so jo bili partizani izmaknili Nemcem (in Italijanom!). Šolarje (n. pr. iz OŠ Homec) so vodili na Križ na oglede napredne kmetijske proizvodnje in reje, spotoma pa kmečkim otrokom vtepali v glave nujnost in prednosti arondacije (prisilnega odvzema) zemljišč na ravnini med Križem in Mengšem njihovim staršem.
Ker smo omenili Šmarco, Jermanov rojstni kraj, od koder se lepo vidi vzpetina nad Križem, kjer danes osamljen stoji le mogočen grajski hlev, naj ne bo odveč, da otmemo pozabi dve rekviziciji ali prehranjevalni akciji v Šmarci. Neke noči so partizani ukradli dva vola. Eden od njiju jim je pobegnil in pritaval v domači hlev, drugega pa so zaklali v šmarski cerkvi sv. Mavricija, ki je umaknjena iz vasi. O tem seveda uradna in nerevidirana zgodovina molči. Druga prehranjevalna akcija ali kraja teleta za lačne »borce« pa je bila prolog v tragedijo družine Jeran, po domače Mrkušove. Epilog tega narodnoosvobodilnega podviga: s teletom so se krepčali partizani in njim naklonjene družine, Nemci so ubili sina – aktivista, požgali hišo in v ogenj vrgli očeta, materi je uspelo pobegniti. O tem piše Stane Stražar v knjigi Ob bregovih Bistrice iz leta 1988.
Ob bregovih Bistrice
Obsežna Stražarjeva knjiga je zanimivo branje, pri katerem človek v popisanih dogodkih izpred osemdesetih let dobi vtis, da so se partizani v vaseh ob Kamniški Bistrici ukvarjali s samimi nečednimi posli: prehranjevalne akcije, sabotaže, kraje, požigi, prisilne mobilizacije … Ne samo Grad Križ, požgali so tudi Souvanov grad v Volčjem Potoku pa mogočen društveni dom na homškem hribu pa Sokolski dom v Radomljah pa lazaristom Misijonišče v Grobljah pa šole v Homcu, Radomljah in Jaršah pa Remčevo tovarno (kasneje Stol) na Duplici pa Staretovo tovarno (kasneje LIP, Slovenijales) pa železniške postaje … Izropali in opustošili so tudi Majdičev Induplati v Jaršah. Partizanske »epopeje« ob bregovih Bistrice niso niti za minuto skrajšale okupacije s stani zločinske Nacional-socialistične nemške delavske partije pod vodstvom firerja, povzročile pa so mnogo gorja, materialne škode in uničenja kulturnozgodovinskih spomenikov. Posledice čutimo še danes, ko v imenu zmagovalcev revolucije in na naš račun vladajo Golob (Gen-I, Star Solar), Han (čistilni servis v Petrolu), Vrečko (Čebine) in strici iz slovenskega ozadja ter Srbije.
Koncert v Gradu Žužemberk
Grad Žužemberk je kar tri stoletja starejši od Gradu Križ: prvi iz 13., drugi iz 16. stoletja. Ima bogato in razgibano zgodovino, o kateri na tem mestu ne bomo pisali. Zanima nas le njegov bridki konec. Leta 1945 so ga »zavezniška« letala raketirala in povsem uničila, o čemer je v Domovini podrobno pisal Ivo Žajdela. V šestdesetih leti prejšnjega stoletja so grad začeli obnavljati. Utrdili in zaščitili so skelet zunanjih sten; zaprtih prostorov pa skorajda ni. Od leta 1996 na obsežnem dvorišču potekajo poletne prireditve.
Letos so bili v Žužemberk povabljeni orkester Slovenske filharmonije in pet avtobusov njenih abonentov. Koncert, ki je bil 22. junija na velikem »obzidanem« prostoru z dobro akustiko, je potekal na visoki poustvarjalni umetniški ravni. Za (ne)potrebnega povezovalca programa so najeli Tilna Artača, ki je v svojem slogu spustil nekaj duhovitih misli.
Trije govorci, Tilen Artač, direktor SF Matej Šarc in župan Jože Papež so kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj hvalil prireditveni prostor. Iz njihovih besed se je dalo razumeti, da imajo žužemberčani in z njimi vsi Slovenci srečo, da smo z uničenjem mogočnega gradu dobili prireditveni prostor. Nič ne de, če samo za nekaj koncertov in drugih prireditev na leto. Artač je tudi nekaj izbrskal iz zgodovine in med drugim in omenil Andreja Turjaškega ter obletnico bitke pri Sisku, kjer so bili Turki poraženi 22. junija 1593, torej natančno pred 432 leti. Bil je vključujoč in ni omenil, da so bili Turki tepeni na na dan sv. Ahaca. Ni pa nas spomnil na nadvse pomemben datum v novejši zgodovini Slovenije, in sicer 22. junij 1941. Ta dan je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, s čimer se je sprožil niz nadaljnjih usodnih dogodkov: konec prijateljstva med KPJ in okupatorsko Nemčijo, mesec kasneje, 22. julija (dan vstaje) v Tacnu obstrelijo slovenskega orožnika in odprejo lov na slovenske brate in sestre, vzplamti komunistična revolucija pod krinko NOB, ki sproži protirevolucijo, sledi osvobajanje s pomočjo zaveznikov vključno z raketiranjem Gradu Žužemberk, kar je bila prva faza urejanje prireditvenega prostora za koncert SF.
Čaščenje narodnega heroja v Žužemberku
Čakajoč na avtobus sem po koncertu zakrožil po slabo osvetljenem središču kraja in zašel med skupino spomenikov, ki so posvečeni pomembnim Zužemberčanom in drugim s krajem povezanim osebam. Pri enem od spomenikov, ki ima osrednjo lego in je višji od ostalih, so gorele sveče. Le kdo ima častno mesto in najvišji spomenik ter prižgane sveče? Kakopak general in narodni heroj Lado Ambrožič – Novljan. Ob njegovi devetdesetletnici leta 1998 ga je predsednik Kučan odlikoval z zlatim častnim znakom svobode za »zgledno in dejavno svobodoljubnost in slovenstvo«. Se kdo čudi? Z Ambrožičevo smrtjo leta 2004 je polemika okrog njegovega zločinskega poveljevanja partizanski vojski, če omenimo samo Ajdovec in Žužemberk, zamrla. Sveče pa gorijo kot pri kapelici Matere Božje. Do kdaj še?
Revolucija žre lastne otroke
To je znani rek, ki se je v Sloveniji uresničil le deloma. Res jih je nekaj požrla, še zlasti na Golem otoku, večina revolucionarjev pa je preživela, ustvarila novi razred (po Đilasu) in skrbi za revolucionarni podmladek v njem. Njim se je še kako splačalo prelivati slovensko kri, kuriti grmado sovraštva, ter požigati gradove, tovarne, šole in cerkve.
______________________
* V znani puntarski pesmi »grad gori, grof beži«.
Kdaj so domobranci, ki so še danes uradno razglašani kot kolaboranti z okupatorjem, določali mesta in vasi, ki naj bi jih zbombardirali ali požgali Nemci? Niti enkrat! Nasprotno pa so komunisti kar naprej hujskali Angleže k bombardiranju slovenskih krajev, v katerih so živli njihovi nasprotniki. Kdo je torej izdajalec slovenskega naroda? Komu so bežeči Italijani predali svoje orožje? Vaškim stražam? Ne, partizanom! Kdo se je na skrivaj dogovarjal z Nemci, da se bo skupaj z njimi boril proti zaveznikom, če bi se ti izkrcali v Dalmaciji? Že spet komunisti!
Komu še ni jasno, kaj se je v resnici dogajalo med vojno in takoj po njej?
Za ostale ne vem, ampak v gradu Žbk so bili najprej Italijani, potem je bil v bojih požgan, zasedli so ga za kratek čas partizani, potem pa spet beligardisti in zato je bil raketiran s strani zaveznikov.
Belogardisti niso obstajali. Brez njihovega izmišljevanja revolucionarni klavci nedolžnega klanja prebivalstva (starcev, žensk, otrok) niso “mogli upravičevati”. Kaj pa se je dejansko dogajalo v Žbk (in njegovi bližnji okolici) v času od leta cca 1900 do konca II. sv. vojne (revolucionarnega nasilja) in njegovega prijetja s strani OZNE 1952 leta (bil obsojen na smrt in nato pomiloščen…) pa je natančno opisal v svojih spominih dekan Karel Gnidovec (4 leta mlajši brat škofa Janeza Frančiška Gnidovca). Več o njem: https://www.oszuzemberk.si/project/karel-gnidovec/ Obstajata dve verziji. Drobno tiskana zelo zgoščena originalna verzija ima tudi vsa imena. To sem jaz prebral….
Mogoče samo ena misel, ki se mi je vtisnila v spomin: domobrancem iz okolice Šentjerneja je enkrat v jezi rekel: vi ste pa skorajda taki banditi kot partizani. Pod Gorjanci so partizani še posebej divjali in so temu primerno odreagirali izgleda tudi razjarjeni mladci iz tega območja.