Še preden smo številni danes zjutraj po zajtrku, malo po sedmi uri, popili svojo prvo kavico, nas je glavni javni radio pri poročilih obvestil, da bomo kmalu vsi imeli zdravnike, nekateri celo po dva. Slišali smo tudi, da bo vsak polnoletni državljan, ne glede na raso, spol, versko ali politično prepričanje (tidi če bo “janšist”), kmalu imel pravico do zdravljenja kar pri dveh javnih zdravnikih. Pri osebnem, v javni ambulanti, in pri še enem z najvišjo, prav računalniško pametjo, ki ga bo lahko imel kar doma.
Juhuhuuuuu! Je pa mojster, ta naš dr. Robert Golob! Končno je našel pravo ministrico. Takšne punce potrebujemo! In marsikateri upokojenec, ki nima niti osebnega niti zasebnega (kot žafran dragega) zdravnika, je visoko – kolikor je zaradi artritisa – le mogel, dvignil svojo “šalčko” vroče, žlahtno dišeče črnine in povzdignil svoj glas: “Na zdravje, Robert! In na še en mandat!”
Ampak, še preden smo upokojenci po prvem navdušenju nad dr. Golobom spet sedli k zajtrku, so začeli na radiu podrobneje predstavljati drugega – novega – Golobovega zdravnika, ki bo skrbel za zdravje slovenskih državljanov. Sledil je hud šok. Saj sploh ne bo zdravnik, niti človek ne bo, ker bo umeten. Še njegova pamet bo umetna! Odvisna pa bo izključno od delovanja mednarodnega računalniškega sistema. Ta pa bo – povsem drugače kot tisti, slovenski, računalniški sistem za pomoč ranljivim skupinam, ki bo še vsaj eno petletko na “bolniški”. Minister, ki se hvali s tem “prehlajenim” projektom (kot bi ga morda ošvrknil iskrivi pesnik Šalamun), je namreč iz komunistične stranke Levica, v kateri še vedno vežejo svoje projekte izključno na petletke (vsakega vsaj na tri, štiri), samo podražitve in sklepi o novih delovnih mestih za politične uradnike začnejo veljati že takoj, naslednji dan opolnoči (natančno ob 0.00).
V nadaljevanju tega dokaj dolgega radijskega prispevka o novi vrsti dohtarjev z umetno pametjo je radio slovenskim državljanom razložil, kako bo ta novi dohtar zdravil. V resnici zelo preprosto. Vsi polnoletni državljan bomo prejel lepo zloženega umetnega dohtarja iz najtanjše gume, ki si ga bomo lepo shranil v omaro, čisto poleg škatle z opremo za prvo pomoč. Ko se bomo zelo slabo počutili ali pa zaslutili kako hudo bolezen, bomo svojega umetnega dohtarja najprej napihnili, ga posedli na kak stol, na primer v kuhinji, nato pa mu začeli govoriti o svojem zdravstvenem problemu. Na začetku in na koncu vsakega vprašanja umetnemu dohtarju bomo s kazalcem pritisnili na njegov nos. On pa bo odgovoril: “Yes.” (Odgovarjal bo v angleščini, multikulturno.) Ko nam bo odgovoril že vsaj petstokrat, nas bo umetni dohtar napotil k našemu javnemu osebnemu. Ker pa takšnega večina državljanov kmalu ne bo imela, nam bo umetni dohtar svetoval še obisk v kateri od zasebnih ambulant. Pri tem nasvetu pa se nam bodo na njegovih prsih začele – kot na “tivi” – prikazovati bleščeče, vrhunsko opremljene zasebne ambulante, s samimi čudovitimi, živimi, filmskim zvezdam podobnimi dohtarji in dohtaricami, pa še s prekrasnimi sestrami, brez umetnih operacij, sploh brez česarkoli umetnega. Vsi ti čakajo na nas, državljane brez javnega osebnega zdravnika. Seveda čakajo samo na premožne, kot je, na primer, slovenski predsednik vlade, dr. Robert Golob.
Tisti, ki smo se rodili skoraj pol stoletja pred izumom pametnega telefona, se še dobro spominjamo čudovite angleške televizijske nadaljevanke Samo bedaki in konji. V eni od epizod sta brata prodajala napol legalno kupljene gumijaste lutke, napolnjene z nekim plinom, ki so moškim, ko so se ob dovolj visoki temperaturi napihnile, menda lahko “pomagale”, da so se bolje počutili. V epizodi pa so se, zložene v znamenitem trikolesnem avtomobilu, nekoč napihnile prezgodaj. Postale so prav grozljive, še posebej, ko so začele druga za drugo, prav strašljivo in groteskno spakljive, neznansko pokati. Nekaj podobnega se bo verjetno zgodilo tudi z Golobovimi umetnimi dohtarji. Slovenski bolniki, zlasti revnejši, pa bodo umirali, ker praktično ne bomo imeli več zdravstva. Vsaj javnega ne bo več. Zdravila se bo lahko samo še bogata, bogata družbena smetana, seveda hudo lažno socialno “čutečna”, skrajno levičarska, morda tudi s kakim usmiljenim kristjanom, ki bo zbiral pomoč za revne bolnike, da bogatim politikom ne bo treba izboljšati javnega zdravstva.
Frančiška Buttolo
