Predsednik poslanske skupine Združene levice Luka Mesec je v pogovoru za zadnji Objektiv na vprašanje, kaj bo kot politik storil, da se uredijo množična grobišča in da se žrtve povojnih pobojev pietetno pokopljejo, odgovoril, da »naj pokop ostane stvar svojcev in ne političnih organizacij«, kar mi je, v jeziku naših športnih komentatorjev, privzdignilo obrvi. Seveda sem razumel, da si je Luka zaželel, da naše politične stranke ne bi iz bolečin ljudi ustvarjale svojih političnih programov, a me je, tudi ko sem si zamislil svet njegovih mokrih sanj, njegov odgovor še vedno begal.
Morda, sem pomislil, Luka Mesec ne ve, kaj pomeni odkriti in izkopati množično grobišče, ga urediti in primerno označiti, identificirati najdene žrtve in jih naposled še pokopati, morda ni bral Mehmedalije Alića in si vsega tega ne zna najbolje predstavljati in zato tudi ne razume, da nalagati svojcem stroške za tako zahtevne in tudi dolgotrajne procese ni ravno pietetno in tudi ne človekoljubno. Morda pa, sem še pomislil, nam je le pozabil omeniti, do katere faze naj se država v proces urejanja množičnih grobišč vmešava in od kod naprej naj se umakne.
Seveda se najbrž vsi strinjamo, da ni potrebe, da se država sama vabi na pogrebe. Redki so namreč, ki si ne želijo svojih umrlih pokopati v družinskem krogu, daleč od oči vseprisotne in brezsramne politične javnosti, kakor so to nedavno storili tudi svojci gospodarjev gradu Strmol, zakoncev Rada in Ksenije Hribar, o katerih usodi smo brali v odličnem Jančarjevem romanu To noč sem jo videl.
A ko govorimo o množičnih grobiščih in o žrtvah množičnih pobojev, se država ne more kar obrniti stran (in ironično je, da to predlaga predstavnik stranke, ki najbolj zagovarja vseprisotno državo). Povojni poboji so namreč njena lastna preteklost, povojni poboji so država Slovenija. Urejanje množičnih grobišč je pač kultura in se tiče celotne družbe. Naša civilizacijska dolžnost je, da se z odkrivanjem in ureditvijo grobišč soočimo z dediščino zgodovine, da si jo priznamo in jo sprejmemo.
Luka Mesec pa bi se kot politik moral zavedati predvsem tega, da si ravno takrat, ko se država umika lastni preteklosti, to preteklost prisvojijo politične organizacije in potem lahko neka stranka privatizira stranpoti komunizma ter po lastni presoji deli ljudstvu čebelice in črne pike za vzorno ali neprimerno obnašanje v bivšem sistemu.
A po drugi strani bi lahko Lukovo izjavo razumeli tudi kot nussdorferizem. To je sodobna filozofska smer, katere utemeljiteljica je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Nussdorferizem nas uči, da je krivično, če prebivalci plačujemo za grehe svoje države: »Vsak zakon o popravi krivic, ki so bile storjene v preteklosti, pomeni hkrati obremenitev prebivalcev, ki teh krivic niso povzročili, in prerazdelitev razpoložljivih javnih sredstev v družbi. To je še posebej boleče, če se dejanski povzročitelji krivic uradno ne razkrijejo in ne prispevajo sami k popravi krivic.«
Varuhinja je sicer te besede napisala o izbrisu, a izjava Luka Mesca pokaže, da se lahko nanašajo tudi na povojne poboje. Prosto po Vlasti Nussdorfer, in morda tudi Luki Mescu, bi bilo krivično do vseh nas, ki nismo zagrešili ne Hude jame, ne Kočevskega roga, ne Teharij, če bi naša razpoložljiva javna sredstva prerazdelili za izkopavanje posmrtnih ostankov tamkajšnjih žrtev in njihov pokop. Še posebej boleče pa je, ker dejanski povzročitelji krivic (Hitler, Stalin, Tito, Kidrič, Maček ali Ribičič?) ne morejo prispevati k popravi krivic.
Več lahko preberete na strani Dnevnika.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
