G. Novković, Portal plus: Odprto pismo ministrici Maji Makovec Brenčič

Spoštovana ministrica dr. Maja Makovec Brenčič,

dovolite mi, da na vas naslovim to javno pismo kot nekdo, ki je v zadnjih letih pogosto aktivno sodeloval pri pripravi predlogov za izboljšanje razmer v izobraževanju, in hkrati kot nekdo, ki pozorno spremlja številne afere v visokem šolstvu. Žal ti predlogi s strani vladajočih niso bili uslišani, čeprav je bil njihov namen dobronameren: izboljšati kakovost (javnega) šolstva, preprečiti finančne in druge anomalije, bistveno zmanjšati strukturno brezposelnost mladih, izboljšati učinkovitost in smotrnost javnega izobraževanja … Pri tem pa imeti pred očmi tiste, ki jim je izobraževanje namenjeno, predvsem mlade generacije.

Žal ugotavljam, da se v več kot treh letih ni premaknilo veliko na bolje. Bojim se, da se sodeč po načrtih vašega ministrstva tudi v prihodnje ne bo. Da bi bolje razumeli, o čem govorim, mi dovolite, da vam opišem štiri anekdote iz zadnjih let.

1. V času vlade Alenke Bratušek leta 2013 sem bil predstavnik Gospodarske zbornice Slovenije na pogajanjih o socialnem sporazumu za javni sektor. Takrat smo predlagali poglobljeno, mednarodno primerljivo analizo našega javnega sektorja. S tem bi vsi dobili jasno sliko, kje je mogoče izboljšati naše javne storitve, kje jih optimizirati, kje mogoče več vložiti vanje. Žal s strani sindikatov to ni bilo sprejeto, čeprav je takratni minister za notranje zadeve (tudi javno upravo) Gregor Virant kazal naklonjenost predlogu. Toda najmočnejši sindikalist v državi ga je v nekem trenutku presekal z besedami: “Ali boste odpuščali vzgojiteljice, ki smo jih zaposlili zaradi Janševega zakona o drugem otroku v vrtcu?” To je bila prefinjena taktična izjava. Drugi sindikalist je bil bolj direkten: “Mi bomo odločali, kakšen bo naš javni sektor!”

Pogajanja za socialni sporazum so takrat propadla. Poglobljene in mednarodno primerljive analize javnega sektorja, kot je bila zamišljena in predlagana takrat, nimamo še danes. Ne v javnem sektorju ne izobraževanju ne v zdravstvu ne …

2. Po propadu pogajanj o socialnem sporazumu smo skupaj z zavezniki najprej predlagali omenjeno analizo vsaj v zdravstvu. Da bodo bralci razumeli, kaj bi ta analiza prinesla: med drugim bi se spustila tako globoko, da bi pristojni dobil uvid, ali kupujejo zdravila po primerni ceni. Pa spet ni bilo politične volje. Tudi te analize nimamo do danes. Sem pa takrat ugotovil, da za izobraževanje glede na naš BDP v Sloveniji dajemo bistveno več kot za zdravstvo, če se primerjamo z drugimi članicami EU. Zato sem tiste, ki so imeli več izkušenj in informacij, vprašal, zakaj smo predlagali najprej takšno analizo v zdravstvu, ne pa v izobraževanju. Odgovor je bil kratek in jedrnat: “Že s predlogom za zdravstvo imamo težave pri realizaciji. Pri izobraževanju nimamo nikakršnih možnosti.” Nekdo je močno pazil na status quo.

3. Leta 2013 sem prvič bral tudi nacionalni reformni program, ki je bil namenjen Bruslju. Ministrstvo za izobraževanje se je v njem pohvalilo, da smo med članicami EU z največ diplomanti na število prebivalcev. V istem dokumentu je ministrstvo za delo te iste vlade zapisalo grenko resnico, da smo imeli izjemno veliko strukturno brezposelnost med mladimi. Samo nekaj mesecev za tem je bila v časopisju objavljena kratka novička, da je ministrstvo za izobraževanje spet dalo zeleno luč – za več vpisnih mest v humanističnih programih. Mnogim mladim smo vnovič dali lažno upanje, da bodo po šolanju dobili tudi zaposlitev.

4. V drugi polovici lanskega leta je Mednarodni denarni sklad za ministrstvo za finance pripravljal študijo. Še preden je bila objavljena, so že letele kritike na ministrstvo, češ da naroča drago študijo. Ko je bila ta objavljena, smo na 14. strani tega poročila lahko prebrali frapanten podatek, da se je v obdobju 2000-2012 število študentov v Sloveniji povečal o za sedem odstotkov, število poučevalnega osebja pa kar za 103 odstotke!

Afere v visokem šolstvu v zadnjih letih ne presenečajo. Znani slovenski režiser Dušan Jovanović je pred dnevi v oddaji Panoptikum zelo preprosto razložil, zakaj so številni v kulturi in tudi mnogi v izobraževanju v slabem eksistenčnem položaju: “Pred 25 leti sem lahko pogledal vse gledališke predstave v Sloveniji vsaj enkrat. Danes kaj takšnega zaradi super produkcije, ki jo večinoma financira država, niti približno ni več mogoče. Tako kot v visokem šolstvu, ko smo na široko odprli vrata študentom, je bila tudi super produkcija v kulturi politična odločitev.” Z drugimi besedami: država daje več, zaradi super produkcije in ogromnega števila izvajalcev in programov pa denarja zmanjka. Preprosta matematika, ki jo razumejo že osnovnošolci.

Zato je neverjetno, kako mnogi ugledni profesorji, v nasprotju s sporočilom predsednika vlade, nenehno samo jamrajo po medijih, da je denarja premalo. In to kljub temu, da dajemo za izobraževanje bistveno več kot v povprečju glede na BDP druge članice EU. In kljub temu, da so se nekateri, zlasti vodilni, med njimi na nepregleden, zakonsko sporen, davčno sporen in organizacijsko sporen način financirali dodatno s tržnimi projekti, prek fakultete ali kot s. p.-ji, uporabljajoč pri tem znamko fakultet, katerih osnovno delovanje plačujemo mi vsi.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.