Ko je v soboto, 14. marca, v javnost prišlo ime novega mariborskega nadškofa in metropolita, najprej na patra Lojzeta Cvikla (uradno se sicer sedaj imenuje Alojzij) niti pomislil nisem. Morda tudi zato, ker v vseh štirih letih, odkar je bil zadolžen za reševanje nasedle mariborske ladje, ni deloval v ospredju.
Kot je sam priznal, je tedaj mislil, da bo morda prišel za kakšen mesec kot svetovalec v gospodarsko upravo mariborske nadškofije, kjer je prej vajeti v rokah držal precej razvpiti Mirko Krašovec. Nato pa naj bi odšel na sobotno leto na Malto, otoško državo, ki velja za najbolj katoliško v Evropi – morda tudi zato, ker je tam nekaj časa prebival sv. Pavel. Božji načrti so bili drugačni, podobno kot pri dr. Antonu Stresu, ki je v mlajših letih nameraval iti v misijone, pa je postal profesor in nato škof.
Že februarja, ko je prišel prvi namig o sporazumu mariborske nadškofije o postopnem plačilu dolgov bankam, se je začelo šepetati o skorajšnjem imenovanju novega mariborskega nadškofa. Nekako sem predvideval, da se bo to zgodilo okoli praznika sv. Jožefa – če ne na sam praznik, pa na zadnjo soboto pred praznikom (kar se je tudi zgodilo). Sv. Jožef je namreč tudi zavetnik in priprošnjik za finančno stisko. In težko je najti bolj pomenljivo časovno povezavo glede imenovanja novega metropolita. Mislil sem si: kdor bo to sprejel, bo moral biti človek z zelo močno vero.
V soboto, 14. Marca, sem bil ravno v cerkvi v ljubljanskih Dravljah, sicer moji sekundarni župniji. Gre za novejšo župnijo z dvema cerkvama (staro ter novejšo). Novejša cerkev je zaradi svoje velikosti pogosto tudi gostitelj srečanj Katoliške karizmatične prenove. Tokrat je bil tam slovenski Mladifest (slovenska različica festivala mladih v Medžugorju, ki je vsako leto v začetku avgusta), vendar z dokaj skromno udeležbo. Ker se je maša začela nekaj minut po dvanajsti uri, prav takrat pa se je tudi začela tiskovna konferenca v Mariboru, sem imel čast, da sem navzočim sporočil novico. Namreč, pater Lojze Cvikl je bil že v osemdesetih letih kaplan, nato pa tri leta tudi župnik v Dravljah. Zadnjih nekaj let je pastoralno deloval v župniji Vitanje, v bližini svoje rojstne Nove Cerkve, kjer je v 19. Stoletju kot kaplan deloval bl. Anton Martin Slomšek, ki je kot lavantinski škof sedež škofije prenesel iz Št. Andraža v Maribor. Blizu Nove Cerkve se nahaja tudi Vojnik, domači kraj sedanjega celjskega škofa in dosedanjega upravitelja mariborske nadškofije, pa tudi nekdanjega mariborskega stolnega župnika dr. Stanislava Lipovška. V domači Novi Cerkvi je leta 1983 pater Lojze prejel duhovniško posvečenje po rokah tedaj sveže posvečenega mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja, ki mu je tudi ob imenovanju podelil svoj blagoslov.
Moje poznanstvo s patrom Lojzetom Cviklom sega dve desetletji nazaj. Jeseni 1994 sem postal dijak Škofijske klasične gimnazije v Zavodu sv. Stanislava. Kjer sem se pravzaprav znašel po nekem naključju, saj je bila gimnazija dejansko »rezervirana« za odličnjake (kar seveda že v osnovni šoli nisem bil). Med predmeti smo imeli tudi verouk. Da, prav ste prebrali – verouk v šolah, strup za komuniste. Tedaj sta bili šele dve generaciji gimnazije v stavbi, ki so jo prenavljali (zato so delovni stroji redno ropotali), prvo generacijo, ki je bila tedaj v drugem letniku, pa je verouk učil tedaj še magister Anton Jamnik, kasnejši direktor Zavoda sv. Stanislava in sedaj pomožni škof, pred prihodom na Zavod sv. Stanislava pa je bil tajnik ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Slednji je namreč patra Lojzeta Cvikla leta 1993 imenoval za prvega ravnatelja Jegličevega dijaškega doma ter učitelja verouka za prvi letnik na ŠKG. Zato so ga dijaki, ki so prebivali v dijaškem domu, še nekoliko bolje poznali kot mi, »vozači«. Njegovo značilno bujenje dijakov: »Dobro jutro, jutro, jutro…« In morda še kakšno podvprašanje: »Kakšno je stanje?«
Več lahko preberete na blogu Gašperja Blažiča.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
