Nenavadno je, kako na primeru bolnice Franja in primeru dr. Vitorja Volčjak in dr. Franje Bojc Bidovec nazorno spremljamo ideološko-nekulturno obzorje slovenske progresivistično-kolektivistične norosti.
Več je bilo javnih pozivov, naj vsi, ki hočejo v bolnici Franji častiti neko politično religijo in ne resničnosti, končno dojamejo tudi stalinistični proces, na katerem so leta 1944 smrtno ogrozili dr. Viktorja Volčjaka in dr. Franjo Bojc Bidovec. Dokumente procesa sta leta 1996 objavili Jelka Melik in Mateja Jeraj.
Alenka Puhar je leta 2018 protestirala proti televizijski oddaji o bolnici Franja, ki je bila »pristranska, propagandna, pa tudi hkrati anahronistična in za aktualne račune narejena. …
Pristransko in propagandno se mi zdi ravnanje avtorjev, ki gledalcem ponujajo paket, iz katerega so bili izločeni vsi bridki, neprijetni, k razmišljanju navajajoči elementi fascinantne zgodbe. Tako je nastal propagandni sladkobni izdelek, podoben stotinam in stotinam zgodovinskih slavospevov, pred katerimi so morali in bi očitno morali še naprej gledalci ostati odprtih ust. Tako je anahronistična, ker je o bolnici Franji vsaj od leta 1983 znano še vse kaj drugega, za aktualne račune pa tudi narejena, saj smo gledalci lahko zaznali obračun z Možino, Dežmanom in njim podobnimi, ki baje manipulirajo z zgodovinskimi dejstvi.
Nepristranska in nepropagandna stvarna osnova je precej bolj grenka: julija 1944 sta bila vodilna človeka bolnice Franje aretirana, dobra dva meseca zasliševana in trpinčena. Oktobra 1944 sta bila izpuščena, dr.Volčjak (ki je to bolnico ustanovil in nekaj časa vodil) je bil degradiran in “izgnan” v Benečijo, dr. Franja Bojc pa je bila oproščena in poslana nazaj v isto bolnico. Sodni postopek kaže znake nastopa sovjetskega revolucionarnega prava, a na srečo je bilo v bližini nekaj modrih in vplivnih ljudi, ki so se mu postavili po robu. Tako sta oba zdravnika odnesla iz konflikta senco na duši in črno piko v karakteristiki, a vsaj glavo na ramenih. Ni pa nobenega dvoma, da ju je krivica bolela vse življenje – in tudi to, da sta morala o njej molčati.
Razlogi za pregon obeh zdravnikov so prav zanimivi: Izrazita nadvlada politkomisarjev v enotah partizanske vojske, tudi v bolnicah. Politkomisar, ki je sprožil postopek proti Volčjaku in Franji, je bil prepričan, da ga premalo upoštevajo, da mu ne nudijo privilegijev, ki mu pripadajo in da ga nalašč nepravilno zdravijo. V Ozni in tožilcu je našel bojevite in brezobzirne sodelavce, pripravljene na akcijo.«
Ta ugovor velja še dandanes. In še bolj, ker prizadevanja slovenskih ekstremistov, ki preganjajo slovensko zdravništvo, temeljijo na podobni politkomisarski domišljiji, ki je preganjala Franjo Bojc in Viktorja Volčjaka, še mnogo drugih pa ne samo preganjala, ampak tudi pobila.
Toda tudi politkolesarji imate isti problem kot nekoč politkomisarji: Kdo vas bo zdravil, če boste v svoji vojni proti zdravništvu zmagali?
Druga iluzija ideološko-nekulturnih nasilnežev na Ministrstvu za kulturo je »obnova« bolnice Franje. Bolnice Franje ni kaj obnavljati, ker je že zdavnaj ni več. Bolnica Franja je bila kot kronični in neozdravljiv bolnik slovenskih varuhov dediščine označena od vsega začetka.
V strokovnem glasilu Varstvo spomenikov so leta 1950 objavili poročilo o uničevanju sedanjega državnega spomenika Bolnica Franja. Očitno so takrat odstranili dobršen del izvirnega spomenika.
Odstranjevanje izvirnih delov bolnice se je nadaljevalo po plazu leta 1957 in naslednjih. Ni bilo več ne izvirnih stavb in ne večine njihovega inventarja. Priložena poročila iz Varstva spomenikov so dovolj zgovorna.
In vendar je mitologija bolnice Franje tako močna, da se še vedno delamo, da jo obnavljamo in da bomo premagali naravo.
Torej ob bolnici Franji lahko nazorno vidimo tako posledice norega pogroma nad zdravništvom kot tudi posledice nič manj norega pogroma nad razumnim varovanjem dediščine. Zdravnika lahko politkomisar pohodi in ga drži na oblastnih uzdah, bolnico, ki je dejansko ni več, pa se lahko neprestano »obnavlja«.
Upam, da bodo tako zdravništvo kot varuhi dediščine zmogli obraniti zdravo pamet, pravno državo in človekove pravice pred temi totalitarnimi zablodami. Vse v dobro slovenske demokracije in Republike Slovenije.
