V začetku septembra si je okoli sto prostovoljcev in simpatizerjev iz Območnega združenja Rdečega križa iz Kopra v provinci Mantova, v pokrajini Lombardiji v Italiji, ogledalo prizorišče strašne bitke v avstrijsko – italijansko – francoskem spopadu pri mestecu Solferinu, južno od Gardskega jezera. Očividec te krvave bitke je bil 24. junija 1859 tudi švicarski poslovnež, mirovnik in humanist Jean Henry Dunant (1828 – 1910), kasnejši ustanovitelj Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC) in prejemnik prve Nobelove nagrade za mir leta 1901.
Pobudnik za osamosvajanje italijanskih pokrajin in provinc je bil legendarni italijanski patriot, revolucionar, politik in vojskovodja Giuseppe Garibaldi (1807 – 1882). Tako je spomladi leta 1859 izbruhnila vojna v Lombardiji v kateri so v spopadih Italijanov proti Avstrijcem, pomagali tudi Francozi. V tem spopadu je bila prvič v Evropi v vojaške namene, za prevoz vojakov na fronto, uporabljena tudi železnica. V bitki je bila Avstrija premagana. To bitko posredno omenja tudi slovenski pesnik Anton Aškerc v svoji pesmi Mejnik, kjer opisuje Martina, ki je bil vojak, ki se še pri Custozzi ni bal smrti…itd. Custozza je kraj, kjer je tudi besnela omenjena bitka.
Enaintridesetletnega Švicarja Henryja Dunanta, ki se je po naključju znašel sredi velike morije, je tistega junija poleg 6000 mrtvih vojakov globoko presunila tudi podoba trpečih več deset tisoč ranjencev, ki jim nihče ni nudil nobene pomoči. To človeško bedo in nesmisel vojne je Dunant kasneje opisal v svoji knjigi spominov na Solferino, katero imamo tudi v slovenskem prevodu. To je bil zadosten razlog, da je dal Dunant kasneje pobudo za ustanovitev organizirane pomoči ranjencem, tako imenovano prvo pomoč. Henry Dunant je mobiliziral krajevno prebivalstvo, pred vsem ženske, ki so pod njegovim vodstvom nudile pomoč ranjencem s povezovanjem ran, nosile so jim vodo in hrano in podobno. Takšne pomoči so bili deležni vsi ranjeni vojaki, ne glede na narodnost ali vero izpoved in politično prepričanje. Prostovoljci, ki so nudili pomoč ranjencem so klicali »tutti fratelli« (vsi so bratje), kar je bilo izhodišče za dvoje temeljnih načel Rdečega križa:«Prostovoljnost in nevtralnost!«
Posledica Dunantovih prizadevanj je bil tudi podpis prve ženevske konvencije leta 1864, ki je zaščitila sanitetno osebje in vojaške kurate. To je bil začetek organizacije Rdečega križa po številnih evropskih državah, kasneje pa tudi drugje po svetu. Tako so se še v tistem obdobju ob vsakem vojaškem spopadu pojavili nevtralni pomočniki, označeni z rdečim križem na belem polju, ki je postal njihov zaščitni in razpoznavni znak, kar je še tudi danes. Pojavilo se je tudi vodilo tega gibanja, ki so ga označevali z besedami »Inter Arma Caritas«, kar po naše pomeni:«človekoljubna pomoč med orožjem!« Mednarodni odbor Rdečega križa s sedežem v Ženevi in mednarodno združenje (federacija) društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca štejejo okoli 189 nacionalnih odborov, ki pomagajo ljudem v stiski v vseh pogledih. Med njimi je tudi slovenski Rdeči križ.
V Solferinu so si primorski prostovoljci Rdečega križa najprej ogledali Muzej, ki je bil ustanovljen leta 1931, kjer hranijo veliko orožja, vojaških oblek, slik, grafik ter drugih eksponatov vseh treh vojska iz te bitke. Nad mestom pa dominira impozanten stolp, kjer tudi hranijo osebno orožje padlih generalov v bitki, njihove portrete in druge vojaške dokumente. Na vzpetini je tudi spominski park Henryja Dunanta in Mednarodnega Rdečega križa z veličastnim spominskim obeležjem, posvečenim velikemu prostovoljcu, ki je vse svoje življenje in ideale posvetil poslanstvu Rdečega križa. Na koncu pa so si slovenski obiskovalci v mestu ogledali tudi veličastno kostnico, izjemno zanimiv in ganljiv spomenik človeške minljivosti in nesmiselnost vojn, katero so uredili leta 1880 v najstarejši solferinski cerkvi Sv. Petra. V kostnici je zloženih 1.413 lobanj in okoli 7000 kosti padlih vojakov, ne glede na narodnost in državljanstvo.
