Tudi če nismo do podrobnosti osveščeni o besedah in simbolih, ki jim sledimo, ko stopimo po mleko v trgovino ali po tablete v lekarno, nas te besede in simboli, po večini iz trikotnika Atene-Rim-Jeruzalem, držijo, vodijo in oblikujejo.
Ne, ne bomo kar tako nehali biti, kar smo.
Sovražijo nas v našo sveto korenino
Teroristi, ki so udarili v Kataloniji, so še enkrat izkazali fanatično sovraštvo do tega, kaj je Zahod. Sovražijo našo sproščenost in svobodo (napadli so promenado Rambla), sovražijo samostojno zahodno žensko in tudi njenega nedolžnega otroka (med žrtvami ženske in otroci), sovražijo naše krščanstvo in naš tipično evropski čut za vzvišeno in lepo (načrtovali so napad na Sagrado Familio); skratka, sovražijo nas v našo sveto korenino. Izpulili bi to korenino, jo potacali, na njeno mesto bi na silo v zemljo zabili betonski kol mračne in krvoločne verske diktature, kot je svet še ni videl.
Toda izpuliti civilizaciji njeno korenino, njeno hrbtenjačo, ne gre tako hitro. Pravzaprav sploh ne gre. Angleški zgodovinar Arnold Toynbee je rad povedal: „Civilizacija umre zaradi samomora in ne zaradi umora.“ Ubiti civilizacijo od zunaj, kar delajo teroristi, ni mogoče. Lahko pa civilizacija umre od znotraj, ko njeni člani sami zanemarimo lastno korenino ali se iz kakšnih ideoloških razlogov celo obrnemo proti njej.
Naša korenina je tisočletna in stoji na treh točkah, postavljenih v tri mesta: Atene (razum), Rim (pravo), Jeruzalem (presežno). Tega trojega nam ni mogoče izpuliti. Povsod okrog nas je. Dovolite mi, da vam to na igriv, pravzaprav na šoferski način dokažem.
Le dober kilometer pa povsod korenina
Oni dan sem se peljal skozi Šentjur pri Celju. Zapustil sem kozjansko drobovje iz smeri Slivniškega jezera, skočil preko ozkega mostu na glavno cesto Rogatec – Celje, takoj zatem pa zavil na desno v Šentjur v smeri Dramelj. Med prvim in zadnjim semaforjem tega podeželskega mesteca sem opravil malo miselno igro. Te dni namreč berem Rebulov roman V Sibilinem vetru, ki se odvija v času visokega rimskega cesarstva (II. stol.), in se sploh zanimam za antiko na naših tleh. Zato sem na tistih nekaj ovinkih skozi Šentjur na kažipotih, reklamnih panojih in v imenih trgovin načrtno lovil sledi antičnega, prastaroevropskega, sledi naših tisočletnih korenin. Poglejmo, kaj sem naštel.
- Kažipot za Rifnik. Ta hrib južno od Šentjurja je mala zakladnica tisočletij. Bil je poseljen že v mlajši kameni dobi (3000 let pred Kr.), na njem so v V. in VI. stol. bile postavljene zgodnje krščanske cerkve.
- Podjetje Ahac. Mučenec sv. Ahac je bil rimski legionar. Ker je sprejel krščansko vero, je bil za časa cesarja Hadrijana križan na gori Ararat (kjer je pristala Noetova barka). Poleg podjetja in skladišč Ahac, je v Stopčah pri Šentjurju nasproti cerkvice sv. Ahaca še znana gostilna Ahac.
- Transparent z vabilom na Angelsko nedeljo v Planino pri Sevnici (na veselici bodo igrali Modrijani). Angeli, duhovna bitja Stare Zaveze, Nove Zaveze pa tudi Korana. Kljub krizi tradicionalnih religij angeli krize ne poznajo. Postali so del pop-kulture.
- Trgovina s tehničnim blagom Akvonij. Po vodnem božanstvu Akvonu, ki so ga tod častili za časa Rimljanov. Na Rifniku so Akvonu v II. stol. zgradili svetišče.
- Črpalka Petrol. Iz poznolatinskega petroleum, ki ga tvorita besedi petra = kamen in oleum = olje. Antični grški ekvivalent je beseda naphtha = nafta, ki etimološko pomeni plamen. Še slovenski oktani potegnejo po antiki.
- Veleblagovnica Mercator. Iz latinskega mercator = trgovec, prodajalec, tudi tihotapec. Največji slovenski trgovski sistem s svojim latinskim imenom posredno goji spomin na Rimsko cesarstvo, ki je imelo medcelinsko razvejano trgovino, katere zunanji kraki so segali do Indije in celo do „dežele svile“ – Kitajske.
- Sam trg Šentjur. Za časa Avstro-Ogrske imenovan tudi Sv. Jurij ob južni železnici. Ime ima po farnem zavetniku sv. Juriju, vitezu in mučencu, ki je bil rimski legionar in je mučeništvo dočakal v času Dioklecijanovih preganjanj. Legendni Jurij, ki ubije zmaja in reši Marjetico, je pravcati evropski arhetip viteškega zavračanja zla in varovanja šibkih; arhetip, ki se ga vsak večer naužijemo v policijskih filmih in nadaljevankah. Jurijev križ (rdeči križ na beli podlagi) je prisoten v številnih evropskih grbih in zastavah.
- Trgovina Mana. Lahko slovensko žensko ime Mana, Manica, lahko tudi biblijska mana, popotnikom skozi puščavo navržena hrana iz nebes.
- Lekarna Sv. Jurij. Logotip šentjurske lekarne je klasičen: Higijina čaša s kačo v okolju križa. Kača je sicer tudi na Asklepijevi palici, antičnem simbolu zdravilstva. Smo globoko v grški mitologiji. Kača, ki se levi, pomeni novo življenje, ki ga dočakamo, ko smo rešeni hude bolezni.
- Šentjurska postaja policije. Beseda policija izhaja iz grške politeia = upravljanje mesta oz. države (polis = mesto). Posredno raba besede policija prikliče starogrško demokratično naravnanost v stvareh redarstva in uporabe sile.
- Ulica Na Tičnico. Tičnice (nosijo tudi imena kot Tičarica, Tičjek, Tičnik,…) so bile v predkrščanski dobi na vrhu zravnani sveti hribčki, na katerih so ljudje vzpostavljali obredni odnos s pticami, ki naj bi nosile duše na oni svet. Raziskovalec Leopold Sever je v Sloveniji naštel 170 tovrstnih duhovnih hribčkov.
- Osnovna šola Franja Malgaja. Iz starogrške besede skholé = brezdelje, prosti čas. Brezdelje, se pravi odsotnost fizičnega dela, je bilo pogoj, da se je nekdo lahko posvetil učenju in izobraževanju. Evropska civilizacija je za vse otroke in mlade, bogate ali revne, prva določila „čas brezdelja“, da bi se lahko v svoj in skupni blagor čim bolje izobrazili.
Morala šoferske miselne igre
Morala ob koncu šoferske miselne igre na poti skozi Šentjur je preprosta. Pot med prvim in zadnjim šentjurskim semaforjem dokazuje, da smo tako rekoč na vsakem koraku združeni s tem, kar smo bili. Tudi če nismo do podrobnosti osveščeni o besedah in simbolih, ki jim sledimo, ko stopimo po mleko v trgovino ali po tablete v lekarno, nas te besede in simboli, po večini iz trikotnika Atene-Rim-Jeruzalem, držijo, vodijo in oblikujejo. Ne, ne bomo kar tako nehali biti, kar smo.
Razen, seveda, kot opozarja Toynbee, če se ne bomo sami po neumnem ali načrtno obrnili proti sebi.
Pripis: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.
