Enajst let po vstopu v Hudo jamo se je v Sloveniji marsikaj spremenilo

Izhodišča, ki jih Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč želi v dialogu razviti, ponujajo  dovolj širok nabor možnega delovanja in ukrepanja, da bi dosegli razmere, v katerih bi R Slovenija zmogla ustrezno poskrbeti za vse slovenske grobove doma in v tujini in tuje v Sloveniji. Foto: Karmen Kristan

Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je pripravila izjavo ob 11. obletnici vstopa v rov sv. Barbare v Hudi jami. Od takrat se je v R Sloveniji marsikaj spremenilo. 1416 žrtev je bilo izkopanih iz rova in pokopanih na pokopališču v Mariboru. Občina Laško s Komisijo in drugimi državnimi organi pripravlja projekt ureditve rova sv. Barbare v okviru nastajajočega eko-muzeja.
Leta 2015 je bil sprejet Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki omogoča ustrezne pogoje za delo Komisije.

Toda v Komisiji že dlje časa ugotavljamo, da v R Sloveniji potrebujemo sveže pobude, da bi pri raziskovanju in urejanju vojnih grobov, pokopališč in grobišč dosegli ureditev, ki bi bila primerljiva z zahodnimi demokracijami.

Prvo pobudo za tovrstni dialog je Komisija posredovala že konec leta 2017. V letu 2020 v sodelovanju z Državnim svetom pripravljamo posvetovanje Republika Slovenija – vojni grobovi, pokopališča in grobišča o tem temi. Naj navedem nekaj izhodišč, po katerih ga  pripravljamo.

Na posvetu želimo spodbuditi dialog o in nadaljnji razvoj raziskovanja, urejanja in vzdrževanja vojnih grobov in grobišč v Sloveniji ter slovenskih vojnih grobov in grobišč v tujini. K sodelovanju vabimo  državne, politične in civilno-družbene dejavnike, ki se ukvarjajo z vojnimi grobovi in grobišči: Vlado RS, predsednika RS, predsednika DS. DZ RS, DS RS, MDDSZ, MGRT, MK, Visokega predstavnika za nasledstvo, Inštitut za novejšo zgodovino, civilno družbo.

Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč o izhodiščih za nadaljevanje dela

Izhodišča za razpravo so analize sedanjega stanja, ukrepi, ki so možni brez sprememb zakonov in drugih predpisov, in pobude za spremembo zakonov in drugih predpisov.

      • Slovenija še ni imela ustanove, ki bi po enakih merilih skrbela za vojne grobove in grobišča v Sloveniji in slovenske grobove in grobišča v tujini. S tem izrazito odstopa od modelov raziskav in urejanja, ki so jih razvile demokratične zahodne države.
      • Nobena kategorija vojnih grobov in grobišč v Sloveniji ni ustrezno raziskana, zato so nadaljnje raziskave nujne, da bo mogoče vzpostaviti korekten register vojnih grobov in grobišč.
      • Večina vpisanih žrtev v popisu žrtev prve in  druge svetovne vojne in revolucije, ki ga je izvajal Inštitut za novejšo zgodovino, nima vpisanih podatkov o grobu oz. so podatki večkrat napačni. Ta popis je potrebno nadaljevati, zlasti zato, ker so bili družinski grobovi z Zakonom o vojnih grobiščih leta 2003 črtani iz vojnih evidenc.
      • Ne izvajata se Pravilnik o označevanju nepremičnih kulturnih spomenikov ter Pravilnik o pokopališkem redu na vojnih grobiščih.
      • Prav tako nekateri vojni grobov, pokopališča in grobišča (in tudi širše memorialna dediščina) prve in druge svetovne vojne ni ustrezno vpisana v register kulturne dediščine.
      • Vojni grobovi in grobišča, ki jih je urejala druga Jugoslavija, še niso predmet nasledstva za nekdanjo Jugoslavijo.

Ta izhodišča, ki jih želimo v dialogu razviti, ponujajo  dovolj širok nabor možnega delovanja in ukrepanja, da bi dosegli razmere, v katerih bi R Slovenija zmogla ustrezno poskrbeti za vse slovenske grobove doma in v tujini in tuje v Sloveniji.