Začetek dvajsetega stoletja je bil čas prvih slovenskih alpinistov. Joža Čop je bil eden izmed tistih, ki je utiral pot v slovenske stene. Rojen je bil leta 1893 na Jesenicah in je imel Julijske Alpe na dosegu roke. Možnost plezanja je tako izrabil že v najstniških letih.
Severno triglavsko steno je preplezal več kot 300 krat. Od teh je najbolj legendarna smer preko Čopovega stebra v Sfingi, ki jo je leta 1945 takoj po vojni opravil v navezi s Pavlo Jesih. Po smrti Klementa Juga je med obema vojnama postal vodilni slovenski alpinist. Opravil je 24 prvenstvenih vzponov. Bil je del “zlate naveze”, ki sta jo poleg njega sestavljala še Miha Potočnik in Stane Tominšek. Bil je gorski reševalec, planinskih vodnih in pionir zimskega alpinizma, ki se je v njegovih časih pri nas šele porajalo.
Nekoliko nenavadno je kot plezalec in igralec nastopal tudi v prvih slovenskih filmih: V Kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine.
Alpinizem in profesionalno ukvarjanje s tem športom sta bila za tiste čase nekaj popolnoma nepoznanega. Vse življenje je delal v jeseniški železarni, ki je bila temelj gospodarskega obstoja Gorenjske skozi celotno dvajseto stoletje. Gore so prišle na vrsto šele ob koncu tedna.
Ni pa Joža Čop v plezanju nikdar prestopil slovenskih meja. Spada med alpiniste, ki so osvajali slovenske stene. V tujino je odšla šele naslednja generacija v 60. letih minulega stoletja.
Njegove uspehe je opazila tudi širša javnost. Leta 1940 mu je ministrstvo pristojno za šport v Beogradu podelilo medaljo sv. Save V. reda. Za alpinistično delo pa je leta 1970 prejel tudi Bloudkovo priznanje.
V spominu nam je ostal kot preprost kmečki in delavski fant slovenskih gora. Njegovo neposrednost je opazila tudi oblast. Dan mladosti je bil nekdaj velik praznik. Joža Čop je bil eden izmed redkih, ki je lahko podelil Štafeto mladosti pokojnemu maršalu. Legendarna je njegova izjava Titu, ko se je pred polnim štadionom zmedel in improviziral: “Dragi maršal! Dolgo nam živi in ostani nam zdrav kot planinski kozel”. Tito ga je objel in rekel, da ima rad ljudi, ki ne govorijo veliko.
V spominu nam je ostala njegova neposrednost in ljubezen do gora, ki se ga je držala celo življenje.
