Socialnemu tednu 2012 ob rob. Pravkar zaključeni socialni teden je bil priložnost za poglobljen razmislek o razmerju med posameznikom in skupnostjo, kateri posameznik pripada oz. v katero je vključen. Naslov »Kdo daje, kdo prejema?« odpira namreč večplastno dinamično razmerje človekove umeščenosti v svet in družbo. Drži teza mnogih, da se med ljudmi izgublja občutek, da mora obstajati med »dajati« in »prejemati« neko notranje ravnovesje, homeostaza, ki kot aksiom predstavljata dva hkratna pola življenja? Kodeks neverbalne govorice telesa sporoča, da se oseba z rokami, prekrižanimi na prsih, zapira pred drugimi. Ali drugače: samo odprta dlan lahko daje – in obenem sprejema!
Pred meseci mi je prijateljica pripovedovala o praznovanju svojega rojstnega dne z družbo prijateljev, znancev in sodelavcev. Vsako leto zbere okoli sebe celo druščino. Po jutranji kavi se vzpnejo na kakšen hrib ali se odpravijo na kolesarski izlet ter ves dan preživijo v naravi in druženju. Z rojstnimi dnevi je tako: ko dobimo povabilo, se nam porodi prva instinktivna misel: Kaj bomo slavljencu podarili? Prijateljica je letos vsem, ki so jo spraševali po darilu, odgovorila , da ne potrebuje ničesar; če pa že kdo misli, da mora kaj podari, naj ji izroči denar v približni vrednosti darila, ki ga bo ona potem darovala naprej kakšni dobrodelni organizaciji. Povabljenim se je zdelo za malo, da bi njihov denar romal v tretje roke, saj so svoji prijateljici vendar hoteli nekaj podariti. Konec zgodbe je dobro znan: prijateljica je dobila v dar kup velikih in drobnih pozornosti. Lepih stvari, a takih, ki jih ne potrebuje. Ker jih že prej ni potrebovala. Priznala je, da razmišlja, kako v prihodnje praznovati svoj rojstni dan.
Zakaj ljudje ne moremo slišati ali bolje, sprejeti, da nekdo ne potrebuje ničesar, se je pa pripravljen odpreti potrebam ljudi iz širše skupnosti? Tistim, ki so res potrebni pomoči. Zakaj menimo, da je več vreden bon za 50 €, ki ga podarimo prijatelju, kot bankovec za 50 €, ki bi preko njega romal v roke ljudem, ki ta sredstva resnično potrebujejo? Kako to, da smo tako zaprti v ozke hermetične kroge znanstev, prijateljstev in navideznih popolnih skupnosti, v katerih se počutimo varne, nedotakljive in samozadostne, ter ne zmoremo »videti preko«, opaziti širšega konteksta življenja?
Zaplombirane eksistence
Krog podarjanja in prejemanja uničujejo tri pogubna doživljanja, občutja sodobnega človeka: samoumevnost, ravnodušnost in apatičnost.
Samoumevnost je občutje, ko je jasno, da nekaj bo, da imamo. Občutje, da se ni treba ničemur odrekati. Ko je vse samoumevno, človek ničesar več ne pričakuje niti ni za nič, kar prejme, iskreno hvaležen. Samoumevnost onemogoči, da bi se človek počutil kadarkoli in s čimerkoli obdarjenega. Ko zmanjka gotovine v denarnici, znajo otroci, tudi še zelo majhni, hitro poučiti starše: »Pojdi na bankomat!« Jasno jim je, da denar je, samo trenutno ga pač ni v žepu. Razvajanje otrok, prekomerno ponujanje možnosti izbir, znotraj katerih otrok izgublja svojo identiteto, otroke navaja k občutku, da je jasno, da nam nič ne manjka, da vse imamo.
Drugo uničujoče doživljanje, ki se razrašča iz humusa samoumevnosti, je ravnodušnost. Ko je vse dano, nas nič (več zares) ne gane. Ko opazujem otroke na praznovanjih rojstnih dni, se me pogosto dotakne stiska. Povabljenih je recimo 20 otrok, vsi prihajajo hkrati z vrečkami, ki jih slavljencu niti ne uspe sproti odlagati iz rok, kaj šele pogledati, kaj je v njih in se prijatelju iskreno zahvaliti za darilo. Vzpostaviti preko darila trenutek osebnega odnosa s tistim, ki te obdaruje. V večini primerov mu je tako in tako vseeno. Ta ravnodušnost, ki se začne v otroštvu, se v odrasli dobi prepozna na način, kot smo ga opisali v primeru prijateljičinega praznovanja rojstnega dne.
Tretje doživljanje, ki duši eksistenco sodobnega človeka, je apatičnost. Človeku, za katerega je vse samoumevno in ki je do vsega v življenju ravnodušen, postne nenadoma vse nesmiselno, nepomembno. Čas se začne vleči in postane dolgčas, vsako vlaganje napora v karkoli je odveč. Frankl pravi, da je apatičnost pravzaprav odmiranje normalnih čustvenih vzgibov. Apatičnost zasenči resničnost: ostanejo televizija, klikanje po računalniku, beg v omamo; in seveda moledovanje, pomilovanje, kritikantstvo, občutek nesmisla.
Ujeti v krog samoumevnosti, ravnodušnosti in apatičnosti ljudje ne zaznavamo več kontrastnosti življenja: bela barva ni več bela, črna ni več črna; spol ni več spol, ampak kulturna opredelitev; resnica postaja množinski samostalnik in sinonim za relativnost. Veselje do življenja, občudovanje drobnih radosti, ki jih na vsakem koraku prinaša življenje, prešernost, smeh – kaj je že to?
A ne glede na naša doživljanja: ko posije sonce, nam je vroče, dež nas še vedno zmoči, v mrazu nas zebe, sol v požirku morja duši … Meje in kontrasti življenja obstajajo, vsem mojim doživljanjem navkljub!
Obdarovani, da bi obdarovali
Izkušnja življenja slehernika je identična in nedvoumna: vse najpomembnejše stvari so nam bile podarjene. Življenja si nismo sami izbojevali, bilo nam je darovano. Ljubezen staršev nam je bila (v večini primerov) – podarjena. Nekdo je skrbel za nas, nas hranil, nas vzgajal, nas spodbujal, grajal, omejeval – ker nas je imel rad. Podarjene so nam bile izkušnje, znanje, spoznanja.
Kakorkoli že gledamo: življenje je bilo z nami darežljivo! Z enimi bolj, z drugim manj; včasih bolj, drugič manj. Ampak pod črto: darežljivo.
»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!« (Mt 10,8). Kajti: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7).
Krogu prejemanja in dajanja se ne moremo izogniti. Ne tako, ne drugače. Življenje je pač takšno. Je naveza. Oba konca vrvi držimo v rokah: če izstopimo, se osamimo, odmremo; in tudi drugi odmirajo, padajo v osamo …
Letošnji socialni teden je bil, vsaj zame, predvsem povabilo k razmisleku, ali odpiram in do kakšne mere odpiram dlan za podarjanje. Marsikaj se lahko najde v mojem življenju, kar bi drugega pogrelo.
V tvojem tudi! Sem prepričan.
Pripis: Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
Foto: Patricija Belak
