Valentin Stanič je bil po rodu Primorec, rojen leta 1774 v vasi Bodrež blizu Kanala ob Soči. V Trbižu je obiskoval osnovno šolo, nadaljnje šolanje ga je vodilo v gimnazijo v Celovcu in Salzburgu. V Salzburgu je študiral filozofijo in teologijo. V tem času se je začel ukvarjati tudi z svojo življenjsko ljubeznijo: planinstvom in alpinizmom.
Bil je klasičen razsvetljeni duhovnik svojega časa. Ni bil le kaplan, ampak je ustanovil še šolo v Ročinju in šolo za gluhoneme otroke. Za povrh pa še šolski nadzornik. Ni imel kakega posebnega smisla za teorijo. Otroke je učil praktičnih stvari in bil sam zgled za kaj takega, saj je sam obdeloval njive, skrbel za živino, zidal in tesaril in še marsikaj. Med drugim je bil tudi zdravnik. Bil je eden prvih, ki je pri nas uveljavil cepljenje proti črnim kozam. Danes izginula strahovita bolezen je besnela stoletja in po celem svetu pobila ali skazila milijone. Konec 18. stoletja so opazili, da podobna bolezen, kravje koze, napade tudi govedo, da pa so pri živalih posledice milejše. Tako so s kravjimi kozami namerno okužili ljudi, ti so v nadaljevanju razvili odpornost proti črnim kozam, svojemu zakletemu sovražniku.
Bil je tudi pionir modernega alpinizma. Plezal je predvsem po Vzhodnih Alpah. Prvi je bil, ki je splezal na eno najvišjih gora Bavarske Watzmann. Takoj prvi dan po prvopristopnikih je stopil tudi na vrh Velikega Kleka, današnjega Grossglocknerja. Leta 1808 se je povzpel tudi na Triglav. Pred dvema stoletjema je bila za vzpon to bistveno bolj zahtevna gora kot danes. V vmesnem času so tudi z eksplozivom poravnali nevarne grebene, goro pa opremili z množico varoval. Vsega tega nekdaj ni bilo. Za povrh ga je zanimala botanika, geologija, klimatske razmere. Ni da ni …
Poslovil se je leta 1847 že v visoki starosti. V svojem slogu. V delovni nesreči, ko je popravljal streho šole za gluhoneme otroke, ki jo je sam ustanovil.
Danes se po njem imenuje koča v Julijskih Alpah. Stoji na drugi strani Triglavskega ledenika, med Ržjo, Vrbanovo špico in Begunjskim vrhom. Kot zanimivost, kako se tudi pri planinskih kočah spreminjajo politične razmere. Prvotno kočo je postavilo avstrijsko planinsko društvo in jo imenovalo po kustosu prirodoslovnega muzeja v Ljubljani Dragotinu Dežmanu. Ta je bil po rodu sicer Slovenec, a je prestopil na nemško stran. Po letu 1918 takšno ravnanje v novi državi ni bilo več zaželeno. Kočo so preimenovali in danes je to Staničeva koča. Z njenega dvorišča se odpre lep razgled na ledenik in vrh Triglava nad njim.
