Pred božičnimi prazniki nas je nenadoma, tiho in skromno, kot je živel, v 75 letu starosti zapustil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Jože Trontelj, ki je bil po besedah akad. prof A. Rebule “eden največjih duhov, kar smo jih Slovenci imeli”.
Svetovna evangeljska zvezda ubogih na Madagaskarju, Pedro Opeka pa je po srečanju z akademikom Jožetom Trontljem dejal: “Srečati takšnega človeka je bil zame velik dogodek. V njem sem takoj prepoznal iskrenega in resničnega človeka; iz njega je sijala pristna moč veselja in sreče, v njem sem začutil človeka, ki išče resnico in sprejema vsakogar brez predsodkov. V njegovem pogledu in nasmehu sta bila resnica in širok pogled na življenje, iz njegovih besed sem slišal govoriti lepoto naravne etike. Gospod Trontelj je ponos slovenskega naroda: kot znanstvenik in državljan, kot zgled strpnosti in dober Človek.”
O pokojnikovih poklicnih, znanstveno raziskovalnih uspehih priča njegova zgodnja izvolitev za člana SAZU (1995) in predsednika SAZU (2008). Od leta 1995, do smrti je predsedoval Komisiji Republike Slovenije za medicinsko etiko in je bil slovenski delegat v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope (pozneje Odbor za bioetiko). Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja, ob uporabi biologije in medicine in njenih dodatnih protokolov, še posebno protokola o etiki biomedicinskega raziskovanja na ljudeh. Je soavtor Vodnika članom komisij za etično ocenjevanje raziskav, ki ga je izdal Svet Evrope. Njegova velika skrb so bila vprašanja s področja bioetike, posebno o problemih zdravniškega odločanja ob koncu življenja in raziskovanja na človeku. Veliko truda je vložil v pedagogiko podajanja vrednot v šolski vzgoji in izobraževanju. Bil je član Strateškega sveta Vlade RS za kulturo, izobraževanje in znanost (2005-2008). Od leta 1995 do 2000 je bil predsednik Komisije RS za Zoisove nagrade in priznanja, vmes ( 1996–2001) tudi član Zdravstvenega sveta RS. V letih 1996–1998 pa je bil predsednik Sveta za raziskave v medicini. Od leta 2010 je bil tudi član Stalnega odbora za znanost in etiko pri ALLEA (All European Academies). Generalni sekretar Unesca ga je 2010 imenoval za člana Mednarodnega odbora za bioetiko (IBC) v zasebnem svojstvu.
Za svoje raziskave je prejel dve nagradi Sklada Borisa Kidriča (1974 in 1980), ter Kidričevo nagrado za vrhunske dosežke (1989). Po osamosvojitvi je prejel priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti (2003). Za delo na področjih znanosti in etike je prejel tudi državno odlikovanje, zlati red za zasluge (2009).
Akademsko društvo Pravnik se je od prof. Trontlja poslovilo z daljšim prispevkom polnim občudovanja:“Enako ali še bolj kot predanost poklicu, ki ga je izbral, nam je lahko za zgled njegova velika osebnost. Ponižnost in blagost, a hkrati trdnost in jasnost pri zagovarjanju človeškega dostojanstva in svetosti življenja, je vedno pustila močan vtis. Njegove besede zdravega razuma so neomajno opozarjale na etične zmote, v katere je zašla današnja družba. Življenjska zavezanost resnici in zvestoba domovini, sta usmerjali vse njegovo delovanje… predvsem pa jasnost pri zagovarjanju človekovega dostojanstva kot osrednjega temelja naše civilizacije.”
Za zaključek dodajmo občudovanje g. Bogomirja Štefaniča, ki ga je izrazil z besedami: “Neprekosljivo znanje in argumentirane etične premisleke je bil prof. Trontelj vedno pripravljen deliti z vsemi, ki so ga za to prosili. S svojimi stališči, ki jih je s svojimi nastopi in objavami posredoval zelo različnim krogom poslušalcev-kljub številnim obveznostim in lastnim zdravstvenim težavam, zlepa ni odrekel prošnji za sodelovanje, kar ga je v zadnjem času nedvomno stalo veliko moči – je zaznamoval javno razpravo o (bio)etičnih vprašanjih, šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o slovenskem spravnem procesu in narodovi prihodnosti.”
Zaradi materialne in duhovne stiske, v kateri brodimo ta čas, je izguba akademika prof.dr. Jožeta Trontlja za ves slovenski narod skoraj nenadomestljiva izguba. Njegove naloge bo morala prevzeti srednja generacija, ki je bila pokojnikova velika skrb.
Pripis uredništva: Na Časniku boste lahko v prihodnjih dneh brali tudi zapis akad. prof. dr. Jožeta Trontlja Življenje je čudež.
Foto: Aleš Čerin
