Javnosti je manj znano, da ste v zvezi s predlogom novega družinskega zakonika napisali pismo članom odbora za družino in socialne zadeve ter predsednici Meglič – Černakovi. Člane odbora pozivate, naj se odločajo po lastnem prepričanju, kaj je dobro. Govorite tudi, da naj se uprejo različnim pritiskom. O kakšnih pritiskih je govora?
Vlada vedno pritiska na svoje poslance, posredno ali neposredno, da njene predloge sprejmejo. Ker sedijo v trenutnem odboru za delo družino in socialne zadeve ljudje (bili so že v prejšnjem mandatu), ki so prisegali na to, da mislijo s svojo glavo, pričakujem, da bodo o tako ekstremnih predlogih, ki spreminjajo slovensko družbo in državo konceptualno, dali prednost zdravi človeški presoji in v tem primeru tudi večinskemu mnenju ljudi. Poslance je treba k temu spodbuditi, saj jim ni lahko zagovarjati drugačno stališče od lastne vlade. Je pa kdaj pa kdaj nujno, če želimo, da ostane odnos med tema dvema vejama oblasti zdrav.
Bili ste prvi, ki se je pred letom dni oglasil na temo novega družinskega zakonika in spreminjanja definicije družine. Kako se je to začelo?
Ko se je tema začela pojavljati v javnosti (ob obravnavi na vladi), sem se bil kot eden redkih pripravljen vključiti (tako v imenu stranke, kot tudi sicer kot posameznik) v prve javne odzive na to temo. Veliko ljudi se je na moje nastope odzvalo in me podpiralo, sam pa sem jih vzpodbujal nazaj, da naj se tudi sami pojavljajo v javnosti (pisma bralcev) in udeležujejo razprav.
Mnenje ljudi je pristnejše kot moje, kot nekdanjega poslanca, ki se me dojema strogo strankarsko. V kratkem času, ko so se začele uradne javne obravnave, se je veliko posameznikov že zelo dobro organiziralo in razpravam vse do danes zelo dobro vsebinsko sledijo in komentirajo zadeve.
Tako je prav – ljudje morajo povedati kaj mislijo, stranke pa so jim dolžne prisluhniti.
Kaj vam pomeni družina in katere vrednote so vam pomembne?
Komur je kaj za lastno prihodnost in prihodnost potomcev, bo zagovarjal splošno preizkušene, zanesljive in dobre modele skupnega življenja. Med te prav zagotovo spada klasična družina. Država mora podpirati usmeritve, ki so dolgoročno najboljše za zdrav razvoj družbe in s tem posameznika, pri čemer mora slediti tudi sinergično ekonomske učinke na javne izdatke. Tudi s tega vidika je družina najboljši, najbolj ekonomičen in preverjeno zdrav model za državljane. Spodbujanje ostalih oblik najosnovnejših skupnosti pomeni slabitev dolgoročno naravnane stabilne politike razvoja države in družbe. Ko se država postavi nad družino, kar se je začelo dogajati v Sloveniji, smo na začetku rušenja ne le koncepta zdrave družbe, ampak tudi države. Tak je moj pogled na družino kot politika.
Osebni pogled in izkušnja družine, pa to še močno presegata: zdrava družina je največ kar lahko človek prejme za svoje življenje – več ne more dati noben izobraževalni ali kakšen drug sistem.
