Ob izidu knjige Slovenija 2041, izšla je ob 25-letnici slovenske države, so na Slovenskem knjižnem sejmu v petek, 25. novembra, v debatni kavarni trije mladi intelektualci na izzive Bogomirja Štefaniča podali svoje poglede o dilemah in priložnostih, ki bodo vplivale na položaj Slovenije čez četrt stoletja: o smereh, ki jih moramo kot državljani ubrati, da bomo svojo avtonomnost in demokratičnost tudi ohranili.
Aleš Maver je dejal, da smo uspeli ustvariti generacijsko pestrost, kar pogojuje široko pestrost pogledov na našo preteklost, sedanjost in prihodnost. Spomnil je na »zgodbo« o »obljubljeni deželi«. V času po demokratizaciji in osamosvojitvi smo naredili napako, ker smo se hitro zahvalili Mojzesu za vodenje in se vrnili nazaj (v Egipt) k tistim, ki obvladajo tehnike vodenja. Pa čeprav imamo odlične preddispozicije in živimo v paradižu.
Omenil je razgradnjo mitov in dejal, da ni treba obstoječih nadomestiti z drugimi. Problem repa preteklosti je dolg. Tisti, ki so pred 70 leti prišli v Sloveniji na oblast, so to naredili s pomočjo »krvavega dopinga«. Zdaj pa ta doping prikrivajo. Priznati bomo morali, da smo na neki prelomnici v zgodovini zavili zelo narobe (Kočevski rog).
Urška Makovec je dejala, da so nerazčiščeni zločini iz nedavne preteklosti velika rana, ki se le počasi celi. Začenjamo iz velikega minusa, ker generacije prej niso razčistile preteklosti. Po njenem se ukvarjanje s preteklostjo nikomur ne zdi ustvarjalno. Na vprašanje o okupaciji prihodnosti je omenila, da je normalno, da je vsak, ki je na oblasti, hoče ta položaj ohraniti. Zato pa imamo volitve.
Matej Kovač je spomnil, da ima vsak narod mite, ki so lahko lažnivi ali resnični, vendar zaznamujejo življenje v družbi. Imamo mite na gospodarskem in političnem področju.
Več lahko preberete na druzina.si.
