Dr. Andrej Perko: Pameten narod vzgaja svojo elito brez pametnih telefonov I. del

Dr.Andrej Perko
Dr.Andrej Perko

Znani slovenski psiholog dr. Andrej Perko se občasno oglaša na našem portalu s svojimi kritičnimi razmisleki o trenutnih problemih, ki pestijo Slovenijo in vso zahodno družbo, za katero meni, da je v zatonu.

Tokrat smo se razveseli možnosti, da dr. Perka nekoliko širše in bolj celovito predstavimo našim bralcem. Tjaša Banko v daljšem prispevku, ki je bil objavljen tudi v Domžalsko-kamniških NOVICAH, predstavlja vsebino izčrpnega pogovora s psihologom dr. Andrejem Perkom, ki nadaljuje delo vodi terapevtsko skupnost po socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja, pri katerem je napredoval vse od pacienta do najtesnejšega sodelavca. V prvem delu pogovora, ki ga objavljamo danes, je Andrej Perko predstavil svoje terapevtsko delo, v drugi delu pogovora, ta bo na vrsti naslednji teden, pa se bomo seznanili z njegovimi pogledi na slovensko stvarnost.

Delate na Centru za socialno delo Kamnik, dolga leta pa že vodite skupine za samopomoč. S kakšnimi težavami se soočajo ljudje, ki prihajajo k vam?

Ljudje imajo zelo različne motive za obisk skupin. 15 do 20 odstotkov je alkoholikov, zasvojencev. Narkomanov ne sprejemam, oziroma jih najprej pošljem v komuno, saj se z njimi ne da delati v odprtih sistemih. Če želijo k meni na zdravljenje, morajo prej preživeti kaka tri leta v komuni. In nekateri to res naredijo. Ostali ljudje, ki poiščejo mojo pomoč, so v glavnem partnerji pred razvezami oziroma tisti, ki konfliktov ne znajo ali ne zmorejo reševati sami in so tik pred tem, da se razidejo. Veliko je tudi “faliranih študentov”, ki se pri meni podredijo režimu, se naučijo discipline, da potem uspešno končajo šolanje. Profili ljudi so različni, ljudje poiščejo pomoč, ko sami svojih stisk ne morejo reševati.

Se srečujete tudi z narkomani?

K meni prihajajo tudi mladi ljudje, zasvojeni z marihuano. Večinoma se odločijo za terapijo, ker imajo težave s študijem, trava jim skuri možgane, veste. Organizem zelo različno odreagira na marihuano, to je odvisno od človeka, a ljudje se ne zavedajo, da gre za velik strup! Imel sem nekaj klientov, ki so bili zlati maturantje, na fakulteti pa niso zmogli narediti enega izpita več. Spremembe v možganih so lahko takšne, da človek ni sposoben več študirati, možgani počasi propadajo. Traja več let, da se regenerirajo in to ob intenzivnem intelektualnem delu ter radikalni spremembi življenjskega sloga.

Torej gre tudi pri uživanju marihuane za eno izmed hudih oblik odvisnosti, čeprav se o njej ne govori tako pogosto?

Seveda! Mladi so celo zmotno prepričani, da je nikotin bolj strupen od marihuane. Da se razumemo, nikotin je strupen, vendar je trava veliko bolj. Starši morajo biti pri svojih mladostnikih na to zelo pozorni, saj bo določen odstotek mladih, ki so začeli s travo, na koncu končal na heroinu. Tudi alkoholizem se začne s prvim kozarcem. Če so prisotne neke predispozicije, če okolje ni optimalno, ima človek velike možnosti, da postane odvisnik. Ko ni več kontrole, si ne bo mogel več sam pomagati, a problem je v tem, da vsak misli, da kontrolo ima. Po tem je ponavadi že prepozno. In vsaka odvisnost nato terja abstinenco do konca življenja.

Kako pa je z alkoholizmom?

Ko alkoholiki pridejo k meni, so visoko motivirani za zdravljenje, v nekem smislu so celo prisiljeni, saj jim grozi izguba družine, otrok … Samskih alkoholikov ne sprejemam.

Zakaj ne?

Ker preprosto nimajo nikogar, za katerega bi živeli, ki bi jim lahko osmislil življenje. Glejte, tisti, ki imajo družino, ali so v partnerskem odnosu, se morajo prej ali slej odločiti med alkoholom in svojimi najbližjimi. Če se jim zdi družina več vredna kot alkohol, imajo možnost, da se rešijo. A večina se jih žal odloči za alkohol.

Kaj pa če bi se kak posameznik želel potruditi zase, za to, da bi izboljšal lastno kakovost življenja?

To so izjeme. Tak posameznik mora potem pripeljati nekoga, ki bo sodeloval z njim in ga podpiral v skupnosti. Imel sem že tak primer, ko je alkoholik s seboj pripeljal svojega prijatelja. Ta je v programu polno sodeloval in vanj vključil še ženo. Mora biti nekdo, ki je pripravljen dati roko v ogenj za alkoholika. Potem sem jo tudi sam pripravljen dati. Če pa ni nikogar, jaz nimam moči, da bi mu lahko pomagal.

Torej je podpora bližnjega pri tem tako zelo pomembna?

Tako je. Govoriva o podpori sočloveka, partnerja, staršev. Zdravljenje alkoholikov, v katerem sodelujejo bližnji, se je izkazalo kot uspešno, medtem, ko je odstotek ozdravljenih samskih alkoholikov zanemarljiv. Sicer bi mirne duše rekel, da je alkoholizem neozdravljiva bolezen. Glede na to, koliko alkoholikov se odloči za zdravljenje, je le majhen odstotek tistih, ki uspejo. Pa še tu je vprašanje, koliko jih dejansko abstinira. Vsled prikazovanja uspešnosti zdravljenja se tudi prireja rezultate, ki niso realni.

Slovenci smo pri konzumiranju alkohola kar visoko na lestvici, pa se včasih zdi, da smo celo ponosni na to …

Zelo visoko. Mi smo mokra družba, do tega nimamo nobene kritične distance in odnosa. Pri nas je 200 tisoč alkoholikov. A treba je vedeti, da imajo ti alkoholiki tudi partnerje, starše, otroke … Tako je na koncu 700, 800 tisoč ljudi vključenih v krog norega uničevanja. To pomeni, da je kar tretjina naroda zaznamovana z alkoholizmom. Dr. Rugelj je vedno govoril, da je najmočnejša stranka v Sloveniji stranka alkoholikov. Noben pameten politik se ne bo boril proti njim. Na volitvah ne bi imel nobene možnosti, da bi bil izvoljen.

Delate po socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja. Kakšna je ta metoda?

To je ena najuspešnejših metod urejanja ljudi v stiski. Je pa tudi najbolj zahtevna. Psihoterapija je samo del sistema, ta metoda pa uporablja kup vzgojno-terapevtskih sredstev, zato se tudi imenuje socialno-andragoška metoda. Za njo je značilno avtoritativno vodenje.

Kaj to pomeni?

Da se ve, kdo je vodja. Terapevt je vodja. In v tem sistemu se nič ne priporoča ali svetuje, temveč so vsa terapevtska sredstva obvezna. Mnogo ljudi pride k meni na prvi pogovor, prebere literaturo in se seznani s to metodo, potem jih tri četrt ni več nazaj. Večina ljudi ni pripravljena radikalno spremeniti svojega načina življenja, ravno v tej spremembi pa je bistvo metode. Treba se je zavedati, da jih je do stiske pripeljal tudi določen življenjski slog in samo tisti, ki svoje navade spremenijo in dvignejo kvaliteto življenja na visok nivo, uspejo. Težave izginejo same od sebe.

Kakšen pa je po vašem mnenju visok nivo življenja? Kako živeti “kvalitetno“?

Dr. Rugelj je trdil, da mora biti človek zasidran na treh sidriščih: prvo je dober partnerski odnos oziroma družina, drugo sidrišče je participacija v širši družbi in tretje ustvarjalnost, delo. To so tri področja, na katerih mora biti človek stabilen. Če je zasidran na dveh, je še v redu, v kolikor pa stoji na enem samem, bo padel. Socialno-andragoška metoda posega na vsa tri področja in upošteva človekovo telesno, duševno in duhovno stanje. Od svojih ljudi zahtevam, da živijo zdravo in se izogibajo škodljivih navad in da se telesno okrepijo. Najboljši način za pridobivanje samodiscipline je tek, najprej zase, rekreativno, kasneje pa tudi z udeležbo na maratonih in super maratonih. Tako se človek jekleni in krepi svojo voljo. Samo discipliniran človek lahko v življenju naredi velike stvari. Na psihičnem področju se mora človek intelektualno prebuditi. Rugelj je denimo zahteval eno stopnjo višjo izobrazbo. Tudi sam zahtevam, da človek napreduje, in sicer tako, da na svojem področju doseže mojstrstvo. Če je na primer mizar, naj bo dober mizar, po možnosti najboljši. Potem pa so tu še stvari, ki presegajo psihično raven in so duhovne narave. Psihoterapija tega seveda ne prizna, sam sem to spoznal v letih intenzivnega dela z ljudmi v raznih težavah. V nekaterih primerih posameznike usmerim tudi k duhovnikom.

Tudi ateiste?

V moji skupnosti so ljudje zelo strpni drug do drugega in so odpre narave. Tako tudi nekateri ateisti hodijo k duhovnikom na posvete. Mislim, da se ne počutijo ogrožene zaradi religioznih in duhovnih vprašanj. Sam sem glede tega nevtralen in ne propagiram religije, čeprav vsi vedo, da sem veren človek. Moja izkušnja je takšna, da včasih ateisti, ali bolje rečeno gnostiki, celo sami poiščejo stik s kakšnim duhovnikom. Človek je vendarle tudi duhovno bitje in je osebno odgovoren za vsa svoja dejanja, naj bodo slaba ali dobra. Vest mu narekuje, kaj je prav in kaj ne.

Tudi sami ste bili sprva Rugljev pacient.

Tako je, bil sem alkoholik in posledično tudi “faliran študent”. Na srečo je bila moja žena dovolj pametna, da mi je še pravočasno postavila ultimat. Pri svojih tridesetih sem pristal pri Ruglju in potem sem brez težav tudi diplomiral. Dr. Rugelj je bil zelo korekten človek. Zahteven, a korekten. Sam pa sem bil brez vseh obrambnih mehanizmov. Vedel sem, da sem alkoholik in sem samo čakal, da me žena pošlje na zdravljenje. Ko mi je postavila ultimat, sem se brez pomisleka odločil zanj, tako da je okrevanje pri nama potem tudi hitro steklo. Poleg tega sem bil izredno discipliniran.

Po čem se dr. Ruglja danes najbolj spominjate?

Brez dvoma je bil provokativen, s svojimi izjavami je dražil ves slovenski prostor. Ljudje ga pogosto niso razumeli. Bil je zelo pokončen človek; delaven, garač, odgovoren in zahteven. Včasih ga tudi sam nisem razumel. A naj so se njegove odločitve in ravnanja zdela še tako nerazumna, celo nenormalna, se je na koncu vedno izkazalo, da je imel prav.

Je bil torej neke vrste genij?

Bil je vizionar, videl je določene stvari, ki jih drugi nismo. Prav tako je bil zelo izobražen in je imel ogromno izkušenj z ljudmi. Kot veste, določenega znanja človek ne more dobiti drugače kot z izkušnjami. Dober terapevt mora biti predvsem zrel, moder in mora imeti kilometrino. Zase lahko rečem, da sem se šele nekako pri 50-ih počutil kompetentnega za to, kar počnem. Pa ne morem reči, da imam kaj več znanja, imam le bistveno več izkušenj. Natančno vem, kaj človeka rešuje in kaj uničuje.

SE NADALJUJE!

Vir: Domžalsko-kamniške NOVICE