Slovenci smo delaven narod. Na to smo ponosni. Radi delamo in težko sedimo križem rok. Tudi težko prenašamo sočloveka, če brezdelno poseda ali bognedaj, poležava. No, morda se je v zadnjih nekaj desetletjih to vseeno malo spremenilo in bi bilo v prvi stavek bolje v oklepaj zapisati besedico “bili”.
Tudi med vikendi, prazniki in počitnicami ne moremo sedeti kar tako brez dela ali pa po nepotrebnem brezdelno pohajkovati okoli. No, hoditi okoli je tudi nevarno, ker imamo v gozdovih preveč krvoločnih zveri.
Dopust – delo za celo družino
Ko kakšno nedeljo tako hodim po podeželju, na praznik ali pa sedaj med dopustom, opazim, da se v naravi veliko vrtijo mešalci. Meščani spreminjamo propadajoče kmetije v vikende ali pa gradimo nove male hiške, na katerih se bomo lahko oddahnili in spočili od napornega delavnika – tako, da bomo na njih garali.
Moški tu v mirnem okolju narave vedno najdemo nove in nove izzive in razloge za delo: betoniramo škarpice, tlakujemo dovozne poti in potke, gradimo kurišča za čevape, kakšno garažico za “lepotca”, pa še barako za drva in še eno za orodje.
Ženske med gradnjo in tudi sicer nikakor ne sedijo križem rok. Pomagajo pri mešalcu, pospravljajo po gradbišču, čistijo, kuhajo. Skratka, nikakor niso brez dela. Se tudi ne spodobi.
Še otroci morajo poprijeti za delo na gradbišču. Ali pa naj se sami igrajo v kakšnem kotu in naj nas ne motijo. Saj vendar morajo razumeti, da ni časa za igro, pohajkovanje, brezplodne pogovore – ko pa je vendar toliko dela.
Ko je vikend narejen, ga je treba seveda redno vzdrževati, pa tudi zračiti in čistiti. Prah se tudi tu v naravi prav rad nabira, les je treba barvati, trava pa tudi stalno raste. Tako imamo razlog, da vikend, ko je narejen, redno obiskujemo. Le otroci vedno bolj nergajo, ko jim omenimo, da gremo na vikend …
Poslanstvo angleška travica
Možje si velikokrat zadajo za življenjsko poslanstvo, da bodo imeli okoli vikenda tako imenovano angleško travico. Projekt ni kar tako. Je zahteven in k sreči “nikoli dokončana zgodba”. Za nas Slovence je seveda pomembno, da vključuje stalnost dela – redno košnjo in ukvarjanje z robovi, ki nikakor ne smejo biti zanemarjeni.
Vzdrževanje nivoja “angleškosti” travice zahteva kar nekaj tehnične opreme – brnečih strojčkov, ki jih je treba nakupiti (že to je svojevrsten užitek!), vzdrževati in hraniti. Poleg vsega tega pa nam omogočajo, da se ne navadimo preveč na mir. Če imamo srečo, da smo hišico postavili v vikendaškem naselju, strojčki brnijo kar permanentno. Zdaj se spomni kositi ta, zdaj oni sosed …
Angleška travica zahteva tudi stalno borbo z nadležnim plevelom. Plevel je pa tako ali tako vse kar ni trava, ki smo jo posejali – tudi in še posebno regrat, ki ga kakšni čudaki spomladi jedo kot solato. Borba s plevelom je časovno in včasih tudi strokovno zahtevna. Za manj ekološko zavedne zahteva namreč nekaj ekspertnega znanja na področju agrokemije, za bolj ekološke pa redno ročno odstranjevanje plevela, kar človeka tudi pomiri.
In ko je vse narejeno …
… se spomnimo novega projekta: vikend na morju (če je bil prvi v hribovju) ali v hribovju (če je bil prvi na morju). Zgodba se lahko ponovi. Pred nami se odprejo novi horizonti.
Otroci so medtem hvala bogu že odrasli in nas ne nadlegujejo več s tem, da bi se igrali z njimi, da bi se pogovarjali ali pa brezdelno pohajkovali po naravi. Gre nam sicer malo na živce, da na vikend sploh ne pridejo več. Pravijo, da ga ne marajo niti videti. Mi smo pa tako garali, da bi nam bilo lepo skupaj preživljati počitnice v naravnem okolju. Nehvaležna mladina!
Foto: Aleš Čerin (fotografija je simbolična)
