Skupina katoliških izobražencev v Mariboru se je po objavi članka v italijanskem tedniku L’Espresso o finančnih težavah mariborske nadškofije odločila, da se o zadevi seznani in nato javno poda svoja stališča. Na prvih dveh srečanjih si je skupina izmenjala informacije o dejanskem stanju, menja, domet pristranskega informiranja, okvirno ocenila nastalo finančno, predvsem pa moralno škodo in se spraševala, kaj storiti. Na naslednji dve srečanji je povabila eno vodilnih osebnosti z gospodarskega področja nadškofije. Ta nam je podala svoj pogled na sedanje stanje, nato pa izčrpno odgovarjala na številna vprašanja. Vse to je ustvarilo celovitejšo podobo o tem večplastnem vprašanju.
Skupina katoliških izobražencev razume ogorčenje vernikov, še zlasti malih delničarjev in lastnikov certifikatov. Toda samo obsojanje, odklonilne čustvene drže, prepuščanje zgolj rušilni kritiki in drugim negativnim težnjam ni dovolj in tudi ni krščansko. Kristjani vemo, da je potovanje Cerkve skozi čas v večnost vedno krizno, polno stisk, bolečin, pa tudi veselja in velikih podvigov ter zmag. Zato smo se kljub stiski v srcu in neugodnih okoliščinah odločili, da tvorno prispevamo svoj delež, ki je predvsem v tem, da vsaj nakažemo zapletenost sedanjega stanja in o zadevi razmišljamo sine ira et studio – brez jeze in stvarno. Ker ne poznamo vseh okoliščin in pogovori o reševanju dolžniške krize še niso končani, ne bomo in tudi ni naš namen, dajali moralni sodb ali koga oklicali za krivca. Po naših dosedanjih pogovorih želimo podati le nekaj ugotovitev.
Da je reševanje dolžniške krize v mariborski nadškofiji odgovorno in strokovno, brez dvoma pričajo naslednja tri dejstva:
Prvo je odločitev mariborske nadškofije, da najame strokovnjake, ki jih je svetoval Sveti sedež, da vodijo pogajanja z bankami in drugimi pravnimi ter fizičnimi osebami, ki so kakorkoli vključene. Pomembno je, da pogovori potekajo v okvirih »višje finančne krize« in ne več na ravni običajne finančne krize. »Višjo finančno krizo« razglasi država ali skupina držav, kadar finančna kriza ni le posledica slabega poslovanja finančnega sistema v državi, ampak vzrok krize presega notranjo trdnost državnega finančnega sistema. V takem primeru država pomaga iz solidarnosti, finančne ustanove pa so dolžne del svojih terjatev odpisati in tako prispevajo svoj delež pri vzpostavitvi finančnega sistema. V Sloveniji so finančne ustanove de facto komaj pred tedni priznale »višjo finančno krizo« in sedaj v novih pogojih vodijo pogajanja z mariborsko nadškofijo.
Drugo je imenovanje nadškofa pomočnika, dr. Marjana Turnška, za mariborskega ordinarija, ki ima v zaključnem delu reševanja dolžniške krize vsa pooblastila v nadškofiji.
Tretje dejstvo pa je Izjava članov Slovenske škofovske konference ob dolžniški krizi gospodarskih družb, povezanih z mariborsko nadškofijo. V njej je med drugim rečeno, da je »Gospodarska uprava prevzemala prevelika tveganja s sredstvi, ki so bila last Cerkve in njenih vernikov. Slovenski škofje tudi podpirajo nadškofa Turnška v njegovem odločnem prizadevanju, da bi tudi mali delničarji ne ostali brez svojih deležev. Škofje se pridružujejo opravičilu in obžalovanju, ki sta ga bivši in sedanji mariborski nadškof že izrekla …«
Skupina katoliških izobražencev v Mariboru navedene posege v reševanje dolžniške krize v mariborski nadškofiji v celoti podpira.
Idejna ozadja svetovne gospodarske krize in model socialno tržne ekonomije
Za sedanjo krizo v celoti je značilna velika pojmovna in vrednostna zmeda o vlogi in poslanstvu države, ustanov, gospodarstva, medijev in politike. Veliko nejasnosti, če ne še več, je tudi glede vloge in poslanstva vesoljne Cerkve in krajevnih Cerkva. Danes nas ne muči le finančna stiska, ampak tudi idejna, družbena in politična protislovja. Smo v krizi vrednot in v zmedi pojmov. Zametki sedanje svetovne finančne in gospodarske krize segajo v začetek hladne vojne, odprto pa govorimo o svetovni krizi od padca berlinskega zidu dalje. Njegov padec ni le zlom komunistične ideologije in kolektivističnega gospodarskega modela. Po eni strani je padec komunizma na gospodarski in finančni ravni začetek latinoamerikanizacije bivših komunističnih držav, njihovih naravnih bogastev in proizvodnih sistemov, po drugi pa svetovni liberalni in kapitalistični krogi nadaljujejo borbo zoper družbeni nauk Cerkve in njen model socialno tržne ekonomije. Liberalno kapitalistični centri moči in komunistični ideologi v vseh obdobjih in idejnih odtenkov namreč dobro vedo, da je Katoliška cerkev od leta 1844, ko je v letih najhujših družbenih protislovij v Angliji, v tekstilni tovarni v Rocheldu oblikovala nov model socialno tržne ekonomije, ki temelji na sodelovanju, solidarnosti, vzajemnosti in pravičnosti, ne pa na konkurenci, izključevanju, moči in izkoriščanju. Ko je papež Leon XIII. v socialni okrožnici Rerum novarum – O novih rečeh ta model postavil kot uradni družbeni nauk Cerkve, je le-ta največji in trajen kritik ter tekmec vseh liberalno kapitalističnih in koletkivističnih gospodarskih in družbenih sistemov. V Sloveniji to dejstvo še posebej velja za obdobje po osamosvojitvi, ko imajo določeni gospodarski in politični krogi paranoičen strah, da bi kristjani kot posamezniki in Katoliška cerkev s svojimi ustanovami aktivno in enakopravno vstopili v gospodarstvo in politiko.
O odnosu med ekonomijo in financami v socialno tržnem gospodarskem modelu, kot ga uči družbeni nauk Cerkve, velja načelo, da mora biti uravnotežen. To pomeni, da je finančni sistem v službi gospodarstva, ki proizvaja nove vrednosti in, da obrestne mere finančni sistem nikoli ne sme postaviti tako visoko, da bi lastniki kapitala z vlaganji v banke in druge finančne ustanove več zaslužili kot z vlaganji v gospodarstvo. Kadar se to dogaja, finančni sistem postane cilj samemu sebi in uničuje gospodarstvo, ker preprečuje vlaganje svežega kapitala v gospodarske dejavnosti.
Širši in sistemski zametki dolžniške krize v Sloveniji
Življenje in delovanje Katoliške cerkve na Slovenskem od konca 2. svetovne vojne poteka v nenormalnih, ideološko sovražnih in pravno skrajno omejevalnih razmerah. Edina svetla izjema je novi zakon o verskih skupnostih, ki ga je sprejela prejšnja slovenska vlada.
Če se omejimo na gospodarski vidik življenja Katoliške cerkve na Slovenskem, je nujno treba upoštevati dejstvo, da je podržavljenje cerkvenega imetja in lastnine vernikov po 2. svetovni vojni, Cerkev in vernike kot posameznike postavilo v skrajno podrejen gospodarski položaj in so verniki v celoti še danes praviloma najrevnejši sloj. Razlaščena Cerkev in obubožani verniki so ves povojni čas ohranjali, obnavljali, vzdrževali in ustvarjali nove umetniške bogoslužne prostore in spomenike. Tako je Cerkev s pomočjo vernikov skrbela za okrog 80% slovenske narodne kulturne dediščine, pretežno iz svojih skromnih sredstev. Naj naglasimo, da Cerkev s svojim imetjem gospodari kot dober gospodar.
Po osamosvojitvi Slovenije sta se začela spreminjati tudi gospodarski in lastniški sistem. Najbolj občutljive in odločilne spremembe se dogajajo v lastniškem sistemu. Tu je največja novost ponovna uvedba osebne lastnine ob državni lastnini. Toda to je bila le politična volja, na pravni ravni pa so stvari potekale drugače. Lastninjenje še ni zaključeno in poteka na treh ravneh: privatizacija skupnega, to je državnega imetja, denacionalizacija in upravljanje s certifikati. Vse tri procese lastninjenja in upravljanja s privatno in državno lastnino ureja po osamosvojitvi sprejeta zakonodaja. Prva slovenska, Demosova vlada je pripravila novo Ustavo in zasnovala zakonodajo o privatizaciji in denacionalizaciji, ne pa o izdaji certifikatov in upravljanju z njimi. Vso to zakonodajo so po svoje pripravile in sprejele »leve« vladne koalicije.
Če se vrnemo h Katoliški cerkvi in vernikom, naj povemo, da je Cerkev izključena iz privatizacije prejšnjega skupnega imetja, ker v socializmu ni imela svojih proizvodnih sredstev. Po naravi stvari je izključena tudi iz procesa vključevanja certifikatov v tržno gospodarstvo, ker so certifikati vezani na fizične osebe. V vse procese vzpostavljanja novih lastniških odnosov so vključeni le verniki kot posamezniki. Edino področje v katerega je vključena Katoliška cerkev kot ustanova, to je kot škofija, župnija, redovne skupnosti, je denacionalizacija podržavljenega imetja po 2. svetovni vojni.
Po dveh desetletjih lastninjenja moramo ugotoviti, da je v tem procesu zakonodaja najbolj šibka točka. Naj navedemo le dva vidika. Zakonodaja, ki ureja privatizacijo skupnega imetja, denacionalizacijo in vključevanje certifikatov v gospodarstvo, je ohlapna in dopušča izničenje realne vrednosti obstoječega imetja. Odkup skupne lastnine in prenos le-te na fizične in privatne osebe je praktično brez kontrole, financiranje nakupa pa je bolj ali manj samovoljno s strani bank in drugih finančnih ustanov. Vsa ta področja namreč niso pravno opredeljena, sankcij pa dejansko ni. Resni pravniki govorijo celo o pravnem zločinu na področju financ, ki je podoben pravnemu zločinu nad fizično osebo, kadar je zakon dovolj natančno ne zaščiti.
Drugi vidik je pomanjkljiva gospodarska zakonodaja. Slovenske vlade »levih koalicij« so pripravile in sprejele le zelo strogo, natančno davčno zakonodajo, ki je v bistvu krivična, ker pobere davke le od malih podjetnikov in fizičnih oseb, ne pa od bogatih posameznikov in velikih družb. Ne moremo tudi mimo utaje davkov in selektivnega delovanja inšpekcijskih služb, res pa je tudi, da slednje nimajo učinkovitih zakonskih vzvodov, da bi preprečile odliv kapitala v tujino. Slovenskega gospodarstva v celoti ne ureja sistemska zakonodaja, ker država še nima narodne gospodarske strategije. Tu najbolj izstopa pomanjkljiva plačilna zakonodaja, ki močnim posameznikom ali gospodarskim skupinam omogoča brezobzirno izkoriščanje podizvajalcev in drugih gospodarskih dejavnikov.
Kadar vse te prvine povežemo, se kar vsiljuje spoznanje, da vse to ni bilo narejeno slučajno, ampak kar z namenom, da je ogromno kapitala z naslova privatizacije prejšnje skupne lastnine in certifikatov, ki bi jih morali uspešno vključiti v gospodarstvo, v času tranzicije prešlo v privatne roke ljudi s kolektivistično miselnostjo in preživelo politično usmeritvijo. Učinki te prikrite pravne strategije so danes na očeh vseh s svojimi pogubnimi posledicami, ki jih je svetovna finančna in gospodarska kriza silovito odplaknila na obrežje. To se najbolj kaže v veliki zunanji in notranji zadolžitvi Republike Slovenije v zadnjih dveh letih, trpnem stanju slovenskega gospodarstva, nizki proizvodnji in v zastoju trga z nepremičninami.
Ta nečeden projekt tudi ni upošteval treh pomembnih dejstev za razvoj tržnega gospodarstva. Privatno lastnino ni mogoče upravljati s kolektivističnimi metodami, ker privatni interesi prej ali slej preidejo v spor s temi metodami. Nadalje je vsako sistemsko razlaščanje privatne lastnine v demokraciji dopustno le do neke mere, ker je privatna lastnina bistvena sestavina demokratičnega sistema in ključna postavka osebne svobode državljanov. Končno pa je Slovenija članica Evropske unije, ki ne prenese prikrite totalitarne miselnosti in še manj demokracijo kolektivističnega tipa.
Največ kritik je deležen proces denacionalizacije. Naj povemo, da levica v glavnem kritizira denacionalizacijo, ker da preveč vrača Cerkvi in vztrajno govori, da je proti bogati Cerkvi. To sicer ne preseneča, izdaja pa veliki strah, da bi kristjani kot posamezniki in skupine bolj pogumno vstopali v gospodarske dejavnosti kot obrtniki, podjetniki in na področju uslužnih in drugih pomembnih dejavnosti.
Nekatere strateške odločitve mariborske nadškofije po osamosvojitvi
V samostojni Sloveniji je edino mariborska škofija sprejela več strateško pomembnih odločitev na gospodarskem področju. Prva je bila bolj aktivna skrb za dobro gospodarstvo v novih okoliščinah. Druga je iz leta 1992, ko se je škofija odločila, da gre v finančne naložbe in je v ta namen ustanovila Krekovo banko. Naslednja je ustanovitev Krekove družbe za upravljanje v letu 1994, ki je preko svojih PIDOV zbirala certifikate. PIDI so se leta 2003 preoblikovali v Zvon ena holding in Zvon dva holding. Škofijska družba Gospodarstvo Rast je leta 2005 prevzela Zvon ena holding, ki je obvladoval tudi T-2. Strateška odločitev je bila tudi delitvena bilanca po ustanovitvi novih škofij v Celju in Murski Soboti. Družba Gospodarstvo Rast je namreč leta 2006 prešla v last vseh treh škofij. Med pomembne strateške odločitve sodi še najem posojil v času »posojilnega booma«, ki je trajal nekaj let, vse do jeseni 2007. Vodstvo mariborske nadškofije je že leta 2006 preko nadzornega sveta v Zvonu predlagalo odločitev o razdolževalni dejavnosti Zvona. Vendar se je Zvon kljub temu še dodatno zadolževal predvem zato, da bi zaključil začete projekte, kar pa se zaradi nenadne svetovne finančne krize ni zgodilo. In to je povzročilo nepremostljive težave glede preglednosti gospodarskega delovanja, pri ocenjevavnju vrednosti opravljenega dela, pa tudi v odplačevanju najetih kreditov.
Navedene in druge strateške odločitve so bile dobre in donosne, razen zadolžitev Zvona ena tik pred svetovno krizo, da bi zaključil začete projekte. Ta zadolžitev je končala v veliki dolžniški krizi. Vse strateške odločitve so takrat presojali predvsem v skladu s slovensko finančno zakonodajo, ki pa do vstopa Slovenije v Evropsko unijo ni bila usklajena po merilih mednarodnih standardov v finančni politiki. V Sloveniji, ki je še v obdobju lastninjenja in vzpostavljanja podtalno prikrojenega tržnega gospodarskega sistema, so bile prav te zdrave predpostavke v bistvu prezrte. Tako je gospodarska dejavnost mariborske nadškofije ves čas tranzicije potekala v okoliščinah, ko se je slovenska država »šla tržno gospodarstvo«. Tu se katoliški izobraženci sprašujemo, kako je mogoče, da v Cerkvi na Slovenskem nihče, ne škofje, ne profesorji s teološke fakultete, ne izobraženci, ne kakšna skupina vernikov laikov ni celovito razčlenila in ocenila gospodarski sistem, ki se vzpostavlja v samostojni Sloveniji? Prav tako se nihče ni vprašal kako je zastavljen novi pravni red na dolgi rok in, ali je celotno dogajanje na Slovenskem dejansko v skladu z referendumsko voljo slovenskega ljudstva za samostojnost in demokracijo? V tem pogledu si kristjani na Slovenskem z vso odgovornostjo moramo priznati, da delujemo zelo nebogljeno in smo pretežno opazovalci političnega, pravnega in gospodarskega dogajanja.
Okvirni podatki o gospodarskih dosežkih v letih 1985-2005
Mariborska škofija je gospodarsko dejavnost v samostojni Sloveniji začela v novih okoliščinah. Na pravni ravni je Republika Slovenija sprejela ohlapne in pristranske finančne in gospodarske zakone. Med gospodarstveniki je vladala skrajno pragmatična in liberalna miselnost, ki ji je profit še vedno edino merilo delovanja. »Leva« politična opcija pa je imela le eden cilj, čimveč in čimprej kar največ kapitala »zakonito« prenesti v osebno lastnino.
Od vseh treh slovenskih škofij se je le mariborska škofija podala v širšo gospodarsko dejavnost v nastajajočem sistemu Slovenja. V prvem desetletju se je to udejstvovanje omejilo na novo ustanovljeno Krekovo banko, ki je v 10-letih postala deveta slovenska banka, in na Krekovo družbo za upravljanje. S tem se je škofija ukvarjala le posredno preko nadzornih svetov. Nekoliko pozneje je še ustanovila svoje podjetje Gospodarstvo Rast, ki je upravljalo storitveno in trgovsko dejavnost. V okviru tega podjetja so delovale: Orglarska delavnica in Restavratorska delavnica ter Slomškova knjigarna. Hkrati pa se je škofija ukvarjala tudi z nepremičninsko dejavnostjo. V teh letih je škofija prihodke vlagala v gradnjo novih stavb, nakup nepremičnin, obnovo dotrajanih stavb iz denacionalizacije in v obnovo lastnih stavb. V letih 1985-2005 je vrednost vsega premoženja škofije brez zadolženosti (nove nepremičnine, finančne naložbe in denacionalizacija) zrasla s slabih dveh milijonov evrov leta 1985 na 62 milijonov evrov leta 2005. Od tega je narasla čista vrednost premoženja (brez kreditov), s tem da premoženje iz naslova denacionalizacije ni vključeno, na 38 milijonov EUR. V evrih izražena vrednost je le orientativnega pomena. Vsekakor pa je potrebno naglasiti, da je v tem obdobju škofija največ in zelo uspešno delovala na področju nepremičnin. Trenutno brezplačno služi skoraj 35.000 m2 površin za pastoralno, vzgojno, izobraževalno in socialno rabo. Med stavbami naj omenimo: Andreanum, Vrbanski kompleks z novogradnjo gimnazije, glasbena šola, Orglarska delavnica, vrtca, stavba na Barvarski ul., Slomškovo semenišče na Štrossmayerjevi, Slomškova knjigarna s celotno stavbo, Škofijska avla, Škofijska knjižnica, Katoliški študentski center SINAJ, nakup gospodarskega dela Betnave … V istih letih je škofija del sredstev namenjala župnijam. Ko je odprla svojo gimnazijo, je tej ustanovi letno nakazala 400–500 tisoč evrov pomoči. Oboje znese krepko nad pol milijona evrov na leto za pastoralo, vzgojno-izobraževalno delo in gradnjo novih ali obnovo cerkva.
Delovanje mariborske nadškofije v letih 2005-2010
V tem kratkem obdobju hkrati delujejo trije novi in odločilni dejavniki.
Mariborska nadškofija je leta 2006 sprejela strateško odločitev o razdolžitvi. Zvon ena je naslednje leto pripravil podrobno strategijo, a ga je svetovna kriza prehitela, kar je bistveno spremenilo gospodarsko stanje v nadškofiji. Svetovna kriza je v nekaj mesecih zmanjšala vrednost celotnega zahodnega gospodarstva za 70-80%. Mariborska nadškofija pri tem ni bila izvzeta in je brez lastne krivde postala vsaj za enake odstotke bolj revna. Nadškofijo je najbolj prizadela skorajda popolna blokada trga z nepremičninami, kjer je bila najbolj dejavna.
Svetovna gospodarska in finančna kriza sta razgalili slovenski tranzicijski sistem, v katerem sta lastninjenje državnega imetja in vključevanje certifikatov v gospodarstvo potekali pretežno s finančnimi operacijami, brez trdnega gospodarstva in kakovostne industrijske proizvodnje. Ko tuje banke našim niso več posojale denarja, je slovenski finančni trg zastal. Krizo v Sloveniji so zaostrile tudi banke same, ko so zahtevale odplačilo kratkoročnih kreditov in tako dodatno prizadele krhko gospodarstvo.
Najhujši in do potankosti naštudiran udarec so nasprotniki gospodarske dejavnosti mariborske nadškofije zadali preko medijev. To ne pomeni, da so ga pripravili medijski delavci, ampak je bil naštudiran v drugih centrih moči, ki razpolagajo tudi z lastništvom medijev. Scenarij je bil že utečen. Mediji napihnejo dolgove, ožigosajo ključne osebe, ustvarijo medijski linč, vznemirijo javno mnenje do kritične točke, nato pa pristojni izvedejo razlastitev in privatizirajo imetje. Mariborska nadškofija je imela čast, da so ji to sceno odigrali v središču krščanstva, na pragu papeževe hiše. Na začudenje vseh pa scenarij ni dosegel svojega učinka. Udarec je bil sicer točen, a prepozen. V Mariboru je namreč že nekaj tednov potekala revizija dejanskega stanja. Revizorjem in vsakemu treznemu človeku je bilo jasno, da tako velike izgube ni mogoče ustvariti v normalnih razmerah, razen v primeru, da je upravljavec popolnoma nesposoben ali pa se mu je nekaj zgodilo. Ker pa niti prva niti druga podmena ne držita, je razloge za dolžniško krizo potrebno iskati bolj premišljeno, pota iz dolgov pa na čisto nov način.
Moramo tudi zapisati, da so v Sloveniji vsi finančni holdingi, ki po zakonu vključujejo certifikate v gospodarski sistem, delovali z velikimi izgubami, ali pa so preprosto propadli. Zato niso opravili svojega poslanstva, oziroma ga zaradi pravne zamisli niso mogli opraviti in so tako postali ustanove, ki so obubožale veliko večino slovenskih državljanov.
Kot informacijo naj dodamo, da so gospodarske družbe mariborske nadškofije dobile v upravo nad 68.000 certifikatov, kar pomeni okrog 2,8% vseh certifikatov. Njihova sedanja vrednost znaša slabih 300 evrov, večino teh vrednosti je ohranil IZVIR (250 EUR), v obeh holdingih Zvona pa je trenutno premoženje skoraj razvrednoteno. Naj še dodamo, da je to druga najvišja vrednost na Slovenskem, v predpostavki, da bi sedanja pogajanja za reševanje dolžniške krize mariborske nadškofije z upniki propadla in bi prišlo do prisilne poravnave ali stečaja. Vsaka druga boljša rešitev pa pomeni višjo vrednost certifikatov in drugih malih naložb.
Nepredvideni finančni pretresi v svetovnem in slovenskem merilu
Kljub vsemu pa v nekem smislu preseneča dejstvo, da so politična, gospodarska, pravna in idejna protislovja mlade slovenske družbe na poti v demokracijo tako hitro in z nepričakovano močjo ob svetovni finančni krizi izbruhnila na plano.
Svetovna kriza sredi leta 2008 je najbolj razgalila slovenski finančni sistem in jasno pokazala, da le-ta ni v službi gospodarstva in še manj neposredne proizvodnje, ampak je sam sebi namen. Rečeno bolj točno, je v službi pristranske privatizacije in nove lastnike nikakor ne spodbuja, da bi pridobljeno imetje vključevali v nastajajoči gospodarski sistem Slovenija. Gospodarske družbe mariborske nadškofije niso delovale izven slovenskega sistema, zato jih je svetovni finančni pretres in domača gospodarska, finančna in razvojna protislovja še toliko bolj prizadela.
Da je slovenski gospodarski in finančni sistem v globoki moralni in strokovni krizi kažejo zelo natančni posegi na moralni, pravni in finančni ravni treh držav.
V časovnem in kakovostnem pogledu je prvi posegel Sveti sedež, ko je leta 2008 papež Benedikt XVI. imenoval celjskega škofa dr. Antona Stresa za nadškofa pomočnika v Mariboru s pristojnostjo za gospodarsko področje. V Vatikanu so presodili, da je tako veliko zadolžitev možno ustvariti le v okoliščinah, ko je celoten gospodarski in finančni sistem sprevržen, oziroma koruptiven, kar seveda ne pomeni, da so vsi finančniki delovali koruptivno. To pomeni, da imata slovenski gospodarski in finančni sistem premalo pravnih in drugih varovalk, ki bi preprečevale in kaznovale koruptivno delovanje. Za velike zlorabe v finančnem sistemu ni odgovoren le prosilec posojil, ampak tudi posojilodajalec, v končni fazi pa tudi celoten sistem, ki naj bi ga vodila in nadzorovala država. Zato ne preseneča zahteva v tujini najetih mariborskih pogajalcev s slovenskimi in tujimi upniki, naj pogajanja za reševanje dolžniške krize potekajo vsaj v okoliščinah višje finančne krize.
Drugi poseg v slovensko finančno krizo je obsodba nemškega pristojnega sodišča, da največji slovenski gradbinec plača milijon evrov kazni zaradi poskusa korupcije pri nabavi kamionov pri enem od nemških avtomobilskih koncernov. Nemško pravosodje je tako zavarovalo nemški gospodarski sistem pred poskusi korupcije iz Slovenije. Kaj to pomeni za ugled slovenskega finančnega sistema, si lahko predstavljamo.
Za tretji poseg v dogajanje na Slovenskem je poskrbela avstrijska zvezna vlada, ki je večinska lastnica Hypo banke, ko so njeni varnostnimi organi v naši prestolnici zamenjali slovensko vodstvo Hypo banke v Ljubljani.
Po navedenih in drugih razmislekih se katoliški izobraženci v Mariboru sprašujemo, kaj je tisto, kar je bolj povzročilo krizo sistema Slovenija? Sta to bili svetovna gospodarska in finančna kriza, ali pa je sistem Slovenija bolj načela predkapitalistična miselnost tvorcev slovenskega kapitalizma na prehodu v tretje tisočletje? Po silovitem padcu bruto domačega proizvoda v prvem letu svetovne krize in po skoraj fiziološki nesposobnosti dvigniti bruto domačo proizvodnjo le za dober odstotek, medtem kot v drugih državah bruto domači proizvod ni padel tako nizko in se je hitro ter veliko bolje pobral kot v Sloveniji, lahko z gotovostjo trdimo, da je pri nas največji generator krize napačno zastavljena pot v tržno gospodarstvo kot ga imata Zahodna Evropa in ZDA. Da je sistem Slovenija v tako globoki krizi tudi dokazuje, da bi sam zašel v krizo brez pretresov na svetovni ravni. To dejstvo bo nujno treba upoštevati pri presoji odgovornosti posameznikov in vodstev gospodarskih družb mariborske nadškofije. Kadar je namreč sistem v celoti, ali pa vsaj v bistvenih prvinah namerno napačno ali pristransko zastavljen, potem so vsi operaterji, ki delujejo znotraj takega sistema v svojih odločitvah in vodenju bistveno pogojeni in zato manj odgovorni. Katoliški izobraženci v Mariboru tudi menimo, da bo ta vidik potrebno še globlje raziskati zaradi izjemno globoke krize sistema Slovenija.
Zaključni razmisleki
Ko to pišemo je že znana vsebina pogajanj med izvedenci, ki jih je najela mariborska nadškofija in bankami ter drugimi upniki. Izvedenci mariborske nadškofije so ponudili 60% povračilo malih delničarjev in lastnikov ceritifkatov in celotno povračilo dolgov bankam in drugim večjim upinkov v petih letih po prestrukturiranju dolgov. Ta predlog so veliki upniki zavrnili. Sedaj še ni znano ali iz gospodarskih ali političnih razlogov. Sveti sedež do sedaj še ni dal svojega mnenja o razlogih zavrnitve izhodišč za reševanje dolžniške krize mariborske nadškofije.
Smo pred veliko materialno in še večjo moralno škodo. Velike in delne gospodarske, finančne in druge krize v zgodovini držav in Cerkve niso novost. Vsi vemo, da vsaka kriza povzroča materialno in moralno škodo. Kristjani smo ljudje, ki v življenju realno računamo z močjo zla v svetu in tudi v gospodarstvu ter financah. V svojem krščanskem bistvu pa smo na poseben način poklicani, da se z novo obliko zla smelo spopademo, ga razkrinkamo, obvladamo in zasnujemo nove in boljše rešitve ter skupaj s sodobniki utiramo nova pota v prihodnost. Kristjani dobro vemo in verujemo, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja. V teh težkih trenutkih nam je v spodbudo nauk sv. Pavla, da je namreč tam, kjer je greh velik, milost še večja. Zato se moramo resno vprašati v čem je danes Cerkev vesoljni zakrament odrešenja tudi na Slovenskem in katera je tista milost, ki je večja od finančne škode in moralnega zla, ki sta nas prizadeli?
Iz zgodovine krščanstva vemo, da se katoličani razlikujemo od ostalih kristjanov po posebno izostrenem čutu za zlo, ki deluje v ljudeh in v družbi. Zato Katoliška cerkev govori o osebnem grehu in o grešnih strukturah in resno računa z močjo zla ne le v človeku kot posamezniku, ampak tudi v vseh mogočih ustanovah, v katerih ljudje živimo. Naloga Cerkve in vsakega katoličana je dvojna. Najprej da razkrinka in obsodi zlo v sebi in v grešnih strukturah, nato pa, da uvaja dobre zamisli v ustanove in družbo, ki bodo v danih okoliščinah najbolj v službi posameznika in skupnega dobra vseh članov družbe.
Za kristjane na Slovenskem to pomeni, da moramo opustiti strategijo, ki so jo izdelali naši dedje in očetje po zmagi komunizma. Tista je bila strategija preživetja pod močnim nasprotnikom. V takih okoliščinah kristjan in Cerkev sredi velikih stisk in ponižanj z krščansko vztrajnostjo in upanjem razkrinkavata obstoječe zlo. To delo smo kristjani na Slovenskem več kot odlično opravili, saj nam je v nekaj desetletjih uspelo na naših tleh premagati svetovno zlo najbolj krutega in krvavega totalitarnega režima, kar jih pozna zgodovina. Z osamosvojitvijo in ustanovitvijo samostojne države, za kar imamo kristjani zgodovinsko zaslugo, je napočil čas, da v novih okoliščinah, s pristno krščansko svobodo, svežim poletom ter z novo ustvarjalnostjo delamo za lasten napredek in skupno dobro slovenskega ljudstva.
V tej luči je dolžniška kriza mariborske nadškofije veliki izziv in poziv h kakovostno drugačni prisotnosti kristjanov v slovenski in evropski družbi.
Skupina katoliških izobražencev v Mariboru
Maribor, 10. april 2011
