Dolžnosti in pravice

Ob vse pogostejšem razpravljanju v današnji družbi o pravicah vseh vrst, me je to spodbudilo k razmisleku o vprašanju, ali sploh lahko zagotovimo pravice in če jih lahko, kako in na kakšen način. Sama zagovarjam tezo, da so pravice lahko zagotovljene le do določene mere, pod pogojem, da so izpolnjene temeljne dolžnosti.

Na začetku bom opredelila pojma pravica in dolžnost. Pojem pravica običajno razumemo v smislu, da mora biti nekomu nekaj zagotovljeno. Vseeno bi najprej razložila, od kod beseda pravica. Izhaja iz besede prav, iz katere izhaja tudi beseda pravo in pravično. V ozadju je torej temeljno etično vprašanje, kaj je prav, da storimo. Pravo naj bi bilo skupek človeških odgovorov, ki naj bi odgovarjali na vprašanje, kaj je prav.

Tudi beseda pravično izhaja iz iste besede prav. Ponavadi pod tem pojmom razumemo nek temeljni princip, ki naj bi ga zasledovali v našem ravnanju, da bi lahko rekli, da ravnamo prav. Bolj ali manj je vsem jasno, da mora biti ta temeljni princip na ravni družbe vsaj do določene mere poenoten, če hočemo, da družba (skupnost) sploh lahko deluje.

Če na podoben način analiziramo besedo pravica, lahko ugotovimo, da tudi ta izhaja iz besede pravo in nadalje iz besede pravično. Razlika pa je v tem, da kadar govorimo o pravičnosti in pravu, razmišljamo z vidika naše tvornosti – aktivnosti, kaj moram storiti, medtem ko besedo pravica razumemo v smislu trpnosti. Nekaj, kar mora biti nekomu zagotovljeno. Kako je možen ta preskok?

Morda bo vprašanje lažje razumljivo in rešljivo, če si vzamemo za izhodišče eno pravico. Vzemimo na primer pravico, ki ji ponavadi pravimo tudi temeljna človekova pravica, pravica do življenja. Sodobne ustave in listine imajo zapisano, da mora biti človeku zagotovljena temeljna pravica do življenja in to velja za temeljno načelo pravičnosti in prava sodobnih družb. Vendar dobro vemo, da ta temeljna pravica v dejanskosti mnogim ni zagotovljena. Za ilustracijo le-tega lahko vzamemo preprost primer. Nekdo ubije človeka. Tistemu človeku, ki je bil ubit, je bila kršena temeljna pravica do življenja. Da bo stvar še bolj očitna lahko navedemo še boljši primer. Nekdo zboli za neozdravljivo boleznijo in umre. S tem nima zagotovljene temeljne človekove pravice do življenja. Kaj lahko sedaj stori družba, ki se je obvezala, da bo zagotavljala pravico do življenja? V drugem primeru pogosto nič. Kaj pa v prvem? Družba lahko do določene mere zagotovi, da posameznik drugemu posamezniku ne bo kršil pravice do življenja. To stori tako, da postavi zakon, da se ne sme ubijati.

S tem pridemo do opredelitve drugega pojma, to je pojem dolžnost. Dolžnost je nekaj, kar je zapovedano, nekaj, kar naj bi storil. Ni važno, kdo mi stvar zapoveduje, ali mi jo drugi ali si jo sam, pomembno je, da vem, da naj bi nekaj moral storiti, če hočem, da bom dolžnost izpolnil.
In če  razmišljanje nadaljujemo o pravici do življenja, lahko hitro ugotovimo, da je lahko temeljna pravica do določene mere zagotovljena samo, če drugi ljudje vzamejo za svojo dolžnost, da ne smejo ubijati, oziroma pozitivno, da morajo varovati življenje drugega človeka. Iz tega sledi, da so pravice izpeljane iz temeljnih dolžnosti, ki jih imamo ljudje.

Če se na podlagi spoznanega malo ozremo v zgodovino prava, nastajanja zakonikov in zakonov, lahko ugotovimo, da so bili zakoniki vedno napisani v obliki zapovedi in prepovedi. Ljudem so ukazovali, kaj naj ali ne smejo storiti ali povedano drugače, kaj je njihova dolžnost. Nikjer ni govora o pravicah. Pravice, če so že obstajale, so obstajale le na podlagi dolžnosti.

Kot primer lahko navedemo 10 božjih zapovedi, Hamurabijev zakonik in vse ostale zakonike do razsvetljenstva.  Vsi ti zakoniki opredeljujejo le dolžnosti in nobenih pravic.

Potem pa se zgodijo razsvetljenski zakoniki, v katerih se pojavijo temeljne pravice, ki naj bi jih država zagotavljala. Vzemimo na primer Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, ki je nastala v času velike revolucije v Franciji. Ta deklaracija ljudem zagotavlja pravico do življenja. Vendar samo na papirju, kajti jasno je, da je ni zagotovila niti tistim, ki so padli v vojni, niti tistim, ki so umrli od lakote, niti  tistim, ki so bili obglavljeni pod giljotino. Podobno, kot to veja za francosko deklaracijo, lahko ugotovimo, da enako velja za večino sodobnih ustav in temeljnih aktov, ki govorijo o človekovih pravicah.

Zato je nesmiselno nenehno razpravljanje o človekovih pravicah, ker teh v osnovi sploh ni. Nobena pravica ne more biti samoumevno zagotovljena, niti se ne more država zavezati, da jo bo izpolnila, ker je to nemogoče. Kar se lahko država obveže je, da bo zagotovila, da bodo ljudje izpolnjevali svoje dolžnosti. Člani družbe bi se lahko kvečjemu dogovarjali o tem, kaj lahko postavimo posamezniku za dolžnost, nesmiselno pa se je pogovarjati o tem, katere pravice bomo zagotovili posameznikom.

Če od tu pridem na konkretne probleme, ki so predmet razprav v današnji družbi, lahko ugotovim sledeče. Ko razmišljam o družinskem zakoniku, sedanjem ali bodočem, je v osnovi zgrešena poanta, ker skuša zagotoviti pravice. Če rečemo, da ima otrok pravico do dobrih staršev, lahko ugotovimo, da tega nobena država ne more zagotoviti, ker v osnovi ni jasno, kaj sploh je dober starš in drugič, tudi če bi bilo to jasno, ne moremo zagotoviti, da bo otrok sploh imel starše, še manj, da bo imel dobre starše. Kar pa si lahko družba prizadeva zagotavljati je, da starši ali skrbniki otrok izpolnijo svoje dolžnosti, da  čim boljše skrbijo za svoje otroke.

Enak problem je, če rečemo, da ima ta ali ona oseba pravico do otroka. Kdo pa lahko komu zagotovi pravico do otroka? Pa četudi bi nekomu lahko omogočili, da bi prišel do otroka, je to na račun dolžnosti drugega človeka. Če se država obveže, da bo pomagala neplodnemu paru do otroka, ker ima le-ta to pravico, lahko to naredi le na račun dolžnosti nekoga, ki je dolžan plačati zdravljenje, umetne oploditve itd.

Podobno je pri pravici ženske do splava. Če se ženska odloči, da bo naredila splav in si to sama plača je to njena odločitev in ne pravica. Če pa ima ženska do splava pravico, potem pa to pomeni, da ima nekdo drug dolžnost, da ji splav plača. In kako je lahko splav moja dolžnost? To pa je moralno vprašanje, ki se tiče mene.

Sklenem lahko, da ne obstajajo nobene samoumevne pravice, vse pravice lahko obstajajo le, če se nekdo najprej zaveže, da bo izpolnjeval določene dolžnosti. Hkrati pa se mi zdi, da bi bilo smiselno na ravni države razmisliti, kaj sploh zapisati v temeljne zakonike, kaj država v resnici lahko zagotovi in česa ne more in če že razmišlja o pravicah, naj se vpraša, kakšne dolžnosti so v ozadju teh pravic.

Foto: Unicef