Dobri (post)fašist na svojem

Sredi najbolj vročega poletja je bilo konec enega najdlje trajajočih političnih zavezništev v Italiji. Tistega med italijanskim premierjem Berlusconijem in predsednikom poslanske zbornice Finijem. Slednji je samo po letu dni obstoja zapustil skupno konservativno stranko Ljudstvo svobode in še s triintridesetimi somišljeniki ustanovil novo politično skupino, imenovano Prihodnost in svoboda za Italijo.

Vitez na napačnem konju

Oseminpetdesetletni Gianfranco Fini sicer zatrjuje, da bo še naprej podpiral vlado, v kolikor se bo ta držala predvolilnih obljub volivcem. Vendar se vsaj nekje daleč na obzorju kaže realna možnost padca Silvia Berlusconija, ki je že zdavnaj postal bavbav ljudi daleč prek italijanskih meja. Za italijansko levico in druge dežurne kritike italijanskega premierja je nekoliko nerodno zgolj to, da morajo svoje upe nenadoma staviti v moža, po katerem so tako rekoč še včeraj pljuvali kot navadnem fašistu in skrajnem desničarju. Levosredinska opozicija sama je v Italiji namreč še v slabšem stanju kot vladna večina, saj nekaj življenja v njenih vrstah kaže samo guverner Apulije, homoseksualni katoliški komunist (!) Nichi Vendola.

Od bedaka do junaka

Finijeva nova oblačila, zavoljo katerih lahko v doglednem času postane všeč celo levi sredini, sicer niso čisto od včeraj. Relativno daleč je čas, ko je v Bologni rojeni politik vodil razgrete mladce neofašističnega Italijanskega socialnega gibanja, ki na volitvah nikoli ni preplezalo desetine glasov. In če je leta 1994, ko je na grozo mnogih Evropejcev prvič postal podpredsednik Berlusconijeve vlade, še nekaj blodil o Mussoliniju kot največjem državniku 20. stoletja, takšnih izjav pozneje ni več ponavljal. Raje se je posul s pepelom, poromal v Auschwitz in v Jeruzalem in svojo stranko preoblikoval v spodobno desnosredinsko druščino. Nikoli sicer ne bomo natančno vedeli, kaj si o vsem skupaj mislijo stari Benitovi privrženci v njej in koliko se jih je dotaknila katarza njihovega šefa.

Slednji je krono svoje dosedanje kariere vsekakor dosegel leta 2004, ko je, ne da bi se kdo zares zgražal, postal italijanski zunanji minister. Razen počitniških obmorskih modrovanj o italijanskosti hrvaške obale je dveletno bivanje v Farnesini prestal brez napak.

Steber laičnosti

Seveda je do kratkega stika z Berlusconijem, s katerim je bil povezan vse od leta 1993, ko je milanski tajkun podprl njegovo kandidaturo za rimskega župana, občasno prišlo že pred letošnjim poletjem. Denimo ob referendumu o umetni oploditvi, ko se je – menda pod vplivom svoje (pre)dobre prijateljice Stefanije Prestigiacomo, ministrice za enake možnosti, znašel na nasprotni strani kot premier. Nasploh je v zadnjih letih vse bolj začel poudarjati pomen laičnosti v družbi, medtem ko se je Berlusconi trudil vsaj na zunaj ugajati katoličanom. Fini je Cerkev nenazadnje precej razjezil s svojim znamenitim govorom ob sedemdesetletnici fašističnih rasnih zakonov (proti Judom), za katere je velik del odgovornosti pripisal cerkvenim predstavnikom.

Odnose med političnima prijateljema je verjetno najbolj načela Berlusconijeva odločitev, da Finija po ponovnem prevzemu oblasti ne pošlje nazaj v Farnesino, marveč na relativno nepomembno mesto predsednika spodnjega doma parlamenta. Toda prav ta položaj je nekdanjemu neofašistu omogočil dobro izhodišče za napad na premierja v trenutku velikih težav vlade zaradi nespretnega poskusa prepovedi novinarske uporabe prisluhov in vala odstopov kompromitiranih članov vlade.

Pot v neznano

A čeprav si je bivši zunanji minister s kritiko avtokratskega vodenja vlade svojega nekdanjega soborca in napadi na prevelik vpliv Severne lige, ki je od njegove ekipe že davno prevzela vlogo najbolj na desno pomaknjene stranke v vladni koaliciji, pridobil veliko prijateljev, je njegova prihodnost negotova. Velik del odločitve o njej bo prineslo napovedano septembrsko glasovanje o zaupnici Berlusconijevemu kabinetu.

Če se bo Fini odločil za rušenje vlade, ga čakajo nepredvidljive predčasne volitve. Tako on kot Berlusconi vesta, da se je v zadnjih petnajstih letih z velikim pompom odcepilo že malo morje strank, a le redke so si zagotovile trajno mesto na političnem prizorišču. Za novopečenega sredinca Finija zna biti previsok celo štiriodstotni parlamentarni prag, saj ni posebej verjetno, da bi mu množično sledili njegovi nekdanji neofašistični podporniki.

Sanje o tem, da bi v Italiji znova zasijala politična sredina z levimi, desnimi in vmesnimi krščanskimi demokrati, zdaj pa tudi s Finijem in še s kom, pa so sploh bolj domena znanstvene fantastike. Časi večne prevlade sredine in peterostrančja so pač nepreklicno del preteklosti, ne glede na občasne prebliske igralcev na političnem odru.

Foto: Wikimedia Commons/Dogcow