Dober dan lakota

V Sloveniji sta revščina in lakota sistemski problem v času Janševih vlad

»Dober dan lakota«. Tako nekako (ali pa je morebiti bil uporabljena revščina v kontekstu lakote) nas je po prevzemu oblasti s strani Janeza Janše 2004 vsako jutro na valu 202 pozdravila s strani komunističnega režima čaščena družbeno politična delavka Lada Zei. Nenadoma se je namreč pojavila v državi lakota, o kateri seveda pred tem ni bilo na duha ne sluha. Nato je s povratkom »zdravih sil na oblast« do leta 2013 izginila in se februarja tega leta s ponovnim prevzemom vlade Janeza Janše zopet čudežno vrnila. Na to nas je zopet vsako jutro opozorila taista novinarka. Ko je prisegla tretja vlada Janeza Janše je bila pa verjetno Lada že v penziji in je štafeto napadov nanj prevzel petkov kolesariat. Tako so se pač odločili v vodstvu ponosnih naslednikov ljudi, ki pa so v resnici povzročili hudo bedo in pomanjkanje pri državljanih.

In to namenoma z zaplembo vseh zalog »izdajalcev ljudstva«, pobojem nosilcev kmečkih gospodinjstev, očetov (pogosto tudi mater otrok) med revolucijo in tik po njej, z obvezno oddajo, ki je pomenila zanesljivo lakoto, podhranjenost, bolezni pri že tako in tako popolnoma izmučenem ljudstvu. Temu so dodali še »ne namenoma« povzročeno lakoto zaradi izjemno »umnega gospodarjenja«, kar je nekako rešila Amerika (če se ne motim avgusta leta 1948) s programom UNRA – pomoč v hrani, popularno imenovano Trumanova jajca (v prahu). O tem se seveda v šoli nismo učili. In do Demosove vlade je bila lakota »izkoreninjena«.

Nič se nismo učili o lakoti povzročeni s strani socialistov

Na to sem se spomnil, ko kar naprej poslušam o silni lakoti v Gazi. Pred časom sem si ponovno ogledal dokumentarec Sovjetska zgodba – Soviet Story, 2008, katerega del se nanaša tudi na namensko povzročeno lakoto v Ukrajini (Holodomor). Tudi o tem se v šoli nismo nič učili. Smo pa spremljali skorajda v živo lakoto v Etiopiji (znameniti Band Aid je bil organiziran za zbiranje pomoči lačnim v Etiopiji Band Aid (band) – Wikipedia), lakoto v Indiji, še prej v Biafri (vojna). Tako v Etiopiji (Mengistuhttps://en.wikipedia.org/wiki/Mengistu_Haile_Mariam ), kot v Indiji (Indira Ghandi) je bila lakota posledica socialističnih režimov, česar pa seveda ni bilo omenjeno v poročilih. Sta bila pomembna člana gibanja neuvrščenih, kamor želi sedanja klika na oblasti vrniti našo državo. In ker tam danes ni več socializma, tudi ni več (toliko) lakote, da bi se o njej na dolgo in široko poročalo po medijih.

Lakota je hud problem in na njeno omembo se odzivamo čustveno

Lakota je sicer vedno bila hud problem. Zato smo tudi danes predebeli, ker je naš organizem še vedno naravnan tako, da ob viških hrane kopičimo zaloge za hude čase. Teh pa sedaj ni več in zato se nam ti viški nabirajo okoli pasu, stegen in drugod po celem telesu. Lakota je bila posledica premajhnih pridelkov hrane oz. ciklusov (pomladi do prvih pridelkov), hujših naravnih katastrof (suše, poplave, izbruhi ognjenikov), vojn ipd. Med naravne katastrofe je potrebno verjetno šteti tudi človeško neumnost, ki na oblast spusti socialiste.

Da pa je s to lakoto v Gazi nekaj hudo narobe pa kažeta dve stvari. Socialisti (vseh barv: rdeče, črne, rjave, zelene) lakoto vedno povzročijo (namenoma ali ne namenoma kot kolateralno škodo njihovega »umnega gospodarjenja), ne pa rešujejo. Zato jo tudi vedno skrivajo pred javnostjo. Zato je opletanje z lakoto po medijih s strani levičarjev najmanj hinavsko. Seveda nimajo nobene vesti, ampak vseeno. Druga težava pa je v sami človeški naravi. V vseh zgoraj naštetih primerih (pri nas med in po revoluciji, Golodomor, Etiopija, Indija, Biafra pa še bi lahko naštevali Darfur, Eritreja, Liberija, Holokavst itn.) so bili starši kost in koža tako kot otroci. V Gazi pa so podhranjeni samo otroci (vsaj na slikah je tako videti), medtem ko tega pri odraslih ni videti. Ali se starši »zažirajo« v otroke ali pa je vse skupaj zrežirano. Bralec naj oceni sam.

Strah pred lakoto pa imamo očitno tudi v podzavesti. Zato so ob njeni omembi tudi čustveno odzivamo. Stalno nam tudi dopovedujejo, da je v svetu veliko lakote in da moramo poskrbeti za lačne. Ko je na oblasti Janša pa je lakota tudi v Sloveniji. Na moje vprašanje, kdo pa je v Sloveniji zares lačen (pa ni izbirčen oz. je lačen zaradi brezbrižnih staršev ipd.) pa mi odgovorijo, da nimam nobene empatije. To mi rečejo tudi, ko cigančku kupim žemljo, namesto, da bi mu dal denar (ker pravi, da je lačen) in žemljo nato takoj vrže v koš. In to mi rečejo tudi, ko ne verjamem v lakoto, ko ob dobro rejeni materi kažejo otroka, ki ga je sama kost in koža.

Licemerje tistih, ki obožujejo resnične povzročitelje grozljivih lakot

Zagotovo je lakota nekaj izjemno hudega in jo nikomur ne privoščim. Še tistim ne, ki so zaradi zdravja na strogi dieti. Je pa izjemno licemerno, da tisti, ki so ponosni nasledniki tistih, ki so skozi zgodovino namenoma (ali pa iz nesposobnosti) povzročili največje lakote v zgodovini človeštva (socialisti vseh vrst, da ne bo pomote) iz ideoloških propagandističnih namenov za lakoto povzročeno s strani njihovih zaveznikov (npr. Hamas,) s prstom kažejo na one (npr. Izrael), ki se skušajo povzročanju lakote na vse načine izogibati. Če bi bili spoštovanja vredni osebki, bi jim rekel, naj jih bo sram. Ampak niso spoštovanja vredni in nikoli jih za izgovorjene laži ni sram, nikoli ne priznajo kraj in nikoli ne priznajo množičnega pobijanja ljudi.

Na koncu koncev ne morem mimo skorajda popolne sprege tki. novinarjev s ponosnimi nasledniki medvojnih in povojnih klavcev zavednih Slovencev, ki so jih (in jih še vedno) imenujejo narodni izdajalci. FSPN (fakulteta za sociologijo, politologijo in novinarstvo) je bila ustanovljena za ustvarjanje tki. družbeno političnih delavcev. Družbeno politični delavci so torej bili sociologi (super strokovnjaki za vse družbene sisteme – spomnimo se samo znamenitega predmeta STM – sociologija s temelji marksizma), politologi (edini zveličavni strokovnjaki za vsa politična vprašanja) in novinarji, ki so morali biti zvesti oprode komunistične misli (citiram po Smoletu): »Novinar je družbeno-politični delavec, ki zagovarja teze marksizma in leninizma!« Prehajanje iz stroke (sociolog), v politiko in novinarstvo je bil (in še vedno je) v primeru doslednega sledenja Smoletovi izjavi (ni bil najslabši komunistični aparatčik v vseh treh osebah – strokovnjak, politik in novinar) zelo gladko. Zadnji najbolj v nebo vpijoči primeri tega gladkega prehajanja so Nataša Pirc Musar¸ Mojca Šetinc Pašek in Marta Kos. S preimenovanjem v Fakulteto za družbene vede se ni popolnoma nič spremenilo. Imam občutek, da se je še bolj radikaliziralo.