Odkar so ljudje presegli plemenskost, so pričeli nastajati imperiji. Med prvimi globalnimi imperiji izstopa tisti Aleksandra Velikega, ki je zajel ves znani svet z izjemo Daljnega Vzhoda. Bil je specifičen, kolikor je je bil imperator sam. Dežele je osvajal titularno, za prestiž; zadoščalo mu je priznanje nadvlade, nakar je odšel dalje ter deželi pustil pravico odločanja o sebi sami; kvečjemu je zamenjal uporne vladarje, brez posega v ekonomske, kulturne in druge zasnove.
Naslednji globalni imperij z vplivom na slovenski prostor je Rimski, ki je bil namenjen materialnemu izrabljanju periferije. Vzpostavili so tipičen odnos centralnega izkoriščevalca in perifernih oprod, sledeč načelu divide et imperum. Vse poti so vodile v Rim, kamor se je stikalo ne le blago, temveč tudi kadrovski zajem najsposobnejših. Večina prispelih je resda bilo sužnjev, zajetih v vseh mogočih vojnah in zatiranjih uporov, ki so z neplačanim delom ustvarjali bogastvo svobodnih državljanov.
Ilirske province v začetku 19. stoletja so bile, kljub kratkotrajnosti, za Slovence velikega pomena. Napoleon je razširil močne ideje razsvetljenstva in racionalizma kot nadgradnjo toge avstrijske srednjeveškosti. Duhovni, miselni genij je s seboj prinašal osebno karizmo tipa Aleksandra Velikega, kar je kombiniral z ekonomsko podlago.
Na slovenske dežele je vplival tudi Sovjetski imperij, ki ga ne gre istovetiti z ruskim, ki se nas ni nikdar dotaknil. Sovjetski imperij je bil dokaj specifičen, sledil je v prvi vrsti ideološkim postavkam, s težnjo po podreditvi celotnega sveta ideji, kaj kmalu umazani skozi prakso zlorab.
Predzadnji omembe vreden imperij je bil Tretji rajh, mešanica suženjstva, sovraštva, arogance in reda, torej pristnih aspektov nemškosti, toda ekonomsko gledano zgolj permutacija komaj rojenega globalnega kapitalizma. Financiran z anglosaškim kapitalom se je kmalu obrnil proti sponzorjem, voden z megalomanijo Hitlerja, pod navidezno avro nacionalnega.
Karkoli, kar bo nekoč evoluiralo v imperij, mora najprej doseči pogoje, potenciale za obvladovanje širokih, med seboj se razlikujočih narodov in območij. Vojaške zmogljivosti so posledica ekonomske hipertrofije; vrsta izumov, tehnoloških odkritij, izboljšav omogoča atribute moči, s katerimi se obvladuje manj razvita okolica. Obsežnih vojaških osvajanj ne more biti brez predhodne ekonomske dominacije. Rimski imperij je bil prvi, ki je z očarljivostjo tehnološkega napredka spreminjal zasužnjene dežele od znotraj, jih korumpiral, zasvajal, spodbujal k oponašanju, spreminjal v prostovoljne podložnike, nažiral substrat upornosti, stratificiral prebivalstvo na elite in podrejene, integriral skozi tehnologijo in razvoj.
Vsak imperij v zgodovini je grajen po fazah. V prvi fazi je iz sebe samega, iz lastne organizacijske večvrednosti produciral podmene razvoja, materialno predpostavko za osvajanje, nakar je v drugi fazi osvajal obrobne dežele, jih v tretji fazi izkoriščal. Razvojnim fazam so sledile faze zatona, sprva skozi izgubo notranjega zagona in motivacije, razblinjanja v dekadenco ter posledične slabitve moči, kar je omogočalo osvoboditev periferije, vodilo do propada imperija. Vsi so propadali po zgornjem obrazcu, noben se ni izognil genezi rasti, zatona in propada; gradualna kavzalistika predstavlja genetsko kodo vsakega imperija, česar ne bo spremenil dodaten razvoj. Današnji zahodni imperij se namreč nadeja nenehnih tehnoloških izboljšav kot večnega grala mladosti, pozabljajoč, da se je tudi vsak predhodni imperij odlikoval s tehnološko superiornostjo, ki je vsakič usahnila.
Zgornji uvod je bil potreben zaradi realnega vpogleda v fazo dokončne destrukcije, samoukinitve, v kateri se nahaja zahodna civilizacija, globalna globoka država, vodena iz ozkega vodstva skozi različne nadržavne in državne transmisije do samega dna piramide običajnih ljudi. Notranja razvojna dinamika bo pač oslabela, širitev se bo ustavila. Prvi hip, ko se imperij ne širi, je hkrati tudi prvi hip njegovega propada; kar ne raste, odmira.
Zakaj je temu tako, zakaj so imperiji obsojeni na notranji propad? Odgovor je osupljivo preprost. V ideologiji vladanja drugim ni ničesar združljivega z notranjim gonilom, smislom človeka kot vesoljnega, zgodovinskega bitja; celota človeških procesov temelji na potrebah po svobodi, enakosti, spoštovanju, razvoju, ustrezni pozicioniranosti v socialnem omrežju. V človeškem bitju ni prav ničesar, kar bi ga zadovoljevalo v zasužnjenosti, eksploataciji, zaničevanju, podrejenosti, terorju, hipokriziji. Težimo k svetu pravičnih, čistih medsebojnih odnosov, brez tuje nadvlade. Človek je pripravljen sklepati kompromise na škodo vrednot, jih nadomeščati s potrošništvom, toda ne dlje kot do določene mere. Preseganje te »rdeče linije«, ki vodi povprečnega človeka od statusa pasivnega konzumenta k statusu aktivnega subjekta zgodovine, predstavlja konec imperialnega. Slednje vsebuje dodatno lastnost nezmožnosti ućenja iz napak, je brez sposobnosti samoomejevanja, vztraja nepogojno do skrajnih meja, v katerih se mu zgodi upor množic. Imperij predstavlja socialni izraz organizirane človeške destrukcije; zaustavi ga šele artikulacija upora v množicah, naveličanih neprijetnih pojavnostnih oblik dekadence in razpada.
V večno temo razpada imperijev sodi tudi nastop ministrice zunanjih zadev Slovenije Tanje Fajon na 53. srečanju svetovnih vplivnežev v Davosu. Citiram Demokracijo: »Če bi Fajonova besede izrekla na nekem drugem kraju in na nekem drugem srečanju, bi šle neopazno mimo. Tako pa je o svetovnem redu, ki ga je treba oziroma ga bo treba spoštovati, govorila na srečanju najbolj vplivnih ljudi na svetu. Forum vodi Klaus Schwab, ki ne skriva želja, da svet potrebuje veliko ponastavitev, da se bo lahko oblikovala posvečena svetovna vlada, ki bi ljudem ukazovala, kaj lahko počnejo in česa ne smejo. Tanja Fajon je sicer govorila o ruski agresiji na Ukrajino. Med drugim je dejala: »Imamo države, ki spoštujejo pravila, in države, ki spoštujejo svoje nacionalne interese, ki presegajo ta pravila. In to je tisto, kar se dogaja, in upoštevati moramo svetovni red.«
Prizanesljivi so pravilno dojeli nespretno izraženo namero. Zahodni blok je, sledeč pristni misli Fajonove, oblikoval magno carto pravilnega: demokracija, človekove pravice, uravnotežena globalna vlada, mednarodni red, eksponentni razvoj, svobodni liberalni trg etc, kar spoštujejo civilizirane države (imperij); necivilizirane »pravil« niso dojele, zaradi česar pogansko uveljavljajo parcialne interese, presegajoče globalistično harmonijo. Fajonova je torej provinci prisolila pedagoško zaušnico, kljub nerodnemu izrazoslovju. Neprizanesljive, ki so jo razumeli v ožjem, strogo verbalnem pomenu, je gotovo zmotil enačaj, postavljen med imperij in uničevanje nacionalnega substrata. Obstajajo torej nacionalni interesi, ki niso zgolj izvrševanje splošnih pravil, naravne kohezije. Sporočilo postane v tem delu nerodno; neuki bi pomislili, da ima imperij še kakšen dodaten interes, razen širjenja splošne blaginje. Kakšen bi bil univerzalni red, ki bi dovoljeval nepotešenost, deficit na lokalni ravni; kakšni so to delni interesi, nasprotni splošnim pravilom, ki jih utegnejo preseči? Nerodna reč. Fajonova je, napadajoč v konkretnem primeru Rusijo, vendarle priznala nek njen določen parcialni interes, celo nacionalni. Obstaja torej ne le vsesplošna zapovedana harmonija, temveč tudi nacionalni interesi, nezajeti s splošnimi pravili. Menda ni imela v mislih, bog ne daj, pravico do interesnih sfer komu drugemu, mimo imperija? Za razliko od ZDA, ki smejo zatirati neobstoječo nevarnost za svetovni red v puščavah Bližnjega Vzhoda, nadaljevati vojno tudi 15 let po tem, ko so sami ugotovili, da so jo začeli brez razloga, drugi ne smejo v bran interesov storiti ničesar?! Kam bi prišli, če bi si vsak narod sam postavljal merila?! Ekskluzivo posedujemo samo mi! Ali je mogoč bolj tipičen imperializem? Težko. Zunanji minister EU Josep Borell je lani tako izjavil, da predstavlja Evropa vrt, preostali svet pa pragozd, pred dnevi pa je Mali in Eritrejo, ki se s pomočjo neutralnih sil osvobajajo evropske nadvlade, opredelil kot neuki državi. Ali se gremo torej vsi skupaj, z izjemo okolišče džungle, vsesplošno blagostanje ali pa se gremo brutalno nadvlado? Odgovor je lahko zgolj enopomenski; živimo harmonijo, v kateri so posamezni interesi usklajeni vsesplošnemu, globalnemu. Nadnacionalni red je torej nadrejen potrebam narodov; lastne interese narodi branijo le do mere narekovanega nadnacionalnega korpusa! Veliki brat ve, kako vzpostaviti »splošna pravila«, da bo imperialna volja izrazila pristne potrebe vsakega naroda posebej. Tu leži jedro nevarnosti pesniške svobode, ki harmoniji kapitalskih nadvlad ozkih elit pripisuje možnost napak. Končno smo torej dosegli vesoljni red, konec zgodovine, večnost imperija, sveti gral neminljivosti nadčasovnih pravil neminljivega svetovnega reda.
Da bi odpadle potrebe po prepiranju o obstoju ali neobstoju obvezujočih standardov, s katerimi se širi magna carta svobodnega trga, pentagonske kartografije, dežel izobilja, univerzalnih pravic, napredka … ter kam v tem redu sodi nacionalna samobitnost, prisluhnimo Yoramu Hazonyju:
»Pogosto trdijo, da narod ne bi smel biti odtujen od cesarstva, v katerem je ob številnih drugih narodih. Zakaj narod ne bi mogel čutiti zvestobo do imperialne države, ki mu ponuja materialno prosperiteto, z možnostjo skupnega delovanja v plemenitem cilju poenotenosti človeštva? Nekateri narodi namreč lahko imajo velike koristi od naklonjenosti imperialne države, celo tudi, kadar ta posega po drugih narodih. Ista imperialna moč zmore v vsakem trenutku izkazati nenaklonjenost prej privilegiranemu narodu, kar je pogosta zgodovinska izkušnja. V praksi ni utemeljeno upati na večno naklonjenost. Imperij ima številne skrbi; številni narodi se borijo za naklonjenost centra. Okoliščine se spreminjajo, na ravni imperija se spreminjajo oblastvene garniture, ki prinaša vsaka lastne prioritete. Narod, nekoč privilegiran, postane čez noč zasužnjen. Sicer je bil vselej dejansko zasužnjen že s tem, da je bil subjekt imperialne države. Toda v času izobilja pozabljamo, da smo zasužnjeni. Imperialna država ne more biti svobodna; je vselej despotska. Despotizem se kaže včasih kot dobronameren, včasih kot zlohoten, odvisno od okoliščin in karakterja oblasti v danem trenutku. Zna biti dobrohoten do enega in zlohoten do drugega naroda, kar se spreminja. Toda nikdar ne nudi svobode podrejenemu narodu! Samo nacionalna država, ki jo upravljajo lastni sinovi, zmore biti svobodna. Samo oblastniki, vezani na narod s sponami medsebojnosti, ga doživljajo kot svojega; kar se dogaja njihovemu narodu, doživljajo kot dogajanje njim samim. Zavoljo tega bodo vselej posvečeni svobodi in samoopredelitvi lastnega naroda. Zato je sistem nacionalnih držav, druge od drugih neodvisnih, najvišje zagotovilo kolektivne samouresničitve. Svoboda obstaja le tam, kjer so prisotni neodvisni centri moči. Narod se lahko uresniči le, kadar obstaja več centrov, brez dominacije enega samega, to je imperialne države. Sistem neodvisnih nacionalnih držav sicer sam po sebi ne zagotavlja narodove suverenosti; vselej je možno, da si močnejša država podredi šibkejšo. Vendar tam, kjer je več centrov moči, je upor tuji nadvladi realen; preostali centri moči bodo našli lasten interes v pomoči okupirancu, mu torej pomagali zaradi lastnih potreb. Včasih bo to slabitev moči oponentnega centra, višanje lastnega vpliva, včasih bo pomoč načelna, vendar bo v določenem času skoraj zagotovo prišlo do pozitivnih sprememb. Nizozemska se je uspešno uprla Špancem s pomočjo Anglije in Francije, kot tudi ZDA vplivom Velike Britanije s pomočjo francoskih sil. Emer de Vattel je v znanost vpeljal pojem »ravnovesja sil« v mednarodnih odnosih kot stanja, v katerem nobena sila ne zmore absolutne dominacije in vsiljevanja zakonov drugim. Na ta način se najmočnejšemu onemogoči vsiljevanje splošno veljavnih pravil. Na tem temelji suverena Evropa. Če tega pogoja ni, v Evropi ni suverenosti«.
