Francoski pisatelj, prevajalec, filozof in enciklopedist Denis Diderot se je rodil 05. oktobra 1713 v Langres, v francoskih Ardenih. Tako kot Descartes in Voltaire se je izobraževal pri jezuitih, vendar študija ni dokončal. Hudo finančno stisko si je reševal s prevodi iz angleščine v francoščino. Začetki Diderotovega dela v Enciklopediji, dokler ni postal glavni urednik, so bili dokaj skromni. Pri ustvarjanju Enciklopedije znanosti, umetnosti in rokodelstva, ki je izšla v petintridesetih zvezkih je v projekt vključil okoli petdeset avtorjev. To so bili Voltaire, d’Alembert, Condillac, d’Holbach, Montesquieu, Rousseau in mnogi drugi. Tako je Diderot kmalu postal slaven. Poleg urednikovanja je Dedirot postal prepoznaven tudi kot prodoren filozof v času francoskega razsvetljenskega materializma in ateizma. Njegova dela so Filozofske misli (1746), Pismo o slepcih (1749), Eseji o Senekovem življenju (1778) in drugo. Napisal je tudi znamenito kritiko samostanskega življenja v noveli Redovnica (1780), ter veličastno delo – filozofski dialog D’Alembertove sanje (1830) v katerem je pogumno predstavil svojo materialistično in ateistično misel. Denis Diderot je umrl 31. julija 1784 v Parizu.
Letos spomladi je v klasični zbirki Filozofskega inštituta pri ZRC SAZU izšel nov prevod petih del Diderotovih filozofskih spisov pod skupnim naslovom D’Alembertove sanje in drugi filozofski spisi. Knjigo je uredil in s študijo pospremil Miran Božovič, ki je skupaj s štirimi prevajalci pripravil odlično izdajo tega pomembnega francoskega klasika iz 18. stoletja, pri katerem kljub časovni oddaljenosti lahko najdemo mnogo zanimivih misli, aktualnih tudi za današnji čas. Knjiga ima 330 strani in stane 29 €. Vendar ta najnovejši prevod pravzaprav ni novost na našem knjižnem trgu. Cankarjeva založba je namreč že leta 1951 izdala več kot 600 strani obsežno Diderotovo knjigo Izbrana dela v prevodu Pavla Jarca. Uvodno besedo je napisal Eli Finci, iz katere je razvidna popolna filozofska podpora takratni vladajoči marksistično – leninistični oblastni ideologiji. Zanimivo bi bilo izvedeti, kdo od takratnih režimskih ideologov (morda Boris Ziherl) je po šestih letih prevajanja izključno sovjetskih dialektičnih materialistov dovolil prevesti francoskega, torej kapitalističnega razsvetljenskega klasika.
Lahko smo torej samo veseli, da je v slovenskem kulturnem prostoru Denis Diderot že dokaj znan francoski klasik. V najnovejšem prevodu Diderotovega dela D’Alembertove sanje gre za tri filozofsko – literarne pogovore. To genialno besedilo s svojo filozofsko pronicljivostjo, širino in duhovitostjo polno zasije tudi v vsej lepoti slovenskega jezika. V enem izmed treh dialogov poteka razprava o telesu in duši, kjer Diderot kritizira D’Alembertov kartezijanski dualizem s stališča dialektičnega monizma. V sledečem pa Diderot spregovori skozi usta šarmantne D’Alembertove metrese, ki se zaveda svojega subjekta in dobro ve, da je ona samo ona in da nikoli ne bo nekdo drug. Ta razprava je še posebej zanimiva tudi dandanes v kognitivni znanosti, kjer podobno kot Diderot, seveda »mutatis mutandis«, razmišljajo sodobni redukcionisti, med njimi dva najslavnejša: molekularni biolog Richard Dawkins in kognitivni filozof Daniel Dennett. Diderotova filozofija, ki jo lepo in celovito razberemo iz pričujočega izbora, se vrti okrog razsvetljenega, živega in tostranskega človeka, hkrati pa se vrača k razmišljanju o »naravi« Boga in o njegovem obstoju. Diderot je bil v stalni dilemi: Bog ali materija? Ob poglobljeni študiji Diderotovih filozofskih traktatov ugotavljamo, da je »prav speči lik« (D’Alembert) tisti, ki v snu uzre resnico temeljne teze Diderotovega materializma, da je namreč materija edina substanca, ki obstaja v univerzumu? Denisu Diderotu je prijazna misel o »materialnem« Bogu. To je podprl s prebrisano provokativno analogno trditvijo: Če lahko duh ustvari materijo, zakaj potem materija ne bi mogla ustvariti duha?! Za filozofa Diderota je edini Bog, ki si ga je mogoče zamisliti, tisti paradoksni Bog, ki sam ni vzrok, ampak učinek. Bog, ki ni ustvarjajoč, ampak ustvarjen. Bog, ki ni nujen, ampak kontigenten, Bog, ki ni večen ampak umrljiv, Bog, ki ni substanca, ampak modus itd. Za Diderota je tako ustvarjen Bog lažje zamisljiv in razvidnejši od ustvarjajočega Boga. Seveda se ob tem razmišljanju postavlja vprašanje: Kako si je mogoče zamisliti Boga, ki bi bil prisoten zgolj v učinku, to je v svetu, naravi, univerzumu, ne pa tudi, vsaj implicidno, že v vzroku? Pri tem seveda ne gre samo za metafizično – teološko idejo o Bogu kot prvem vzroku, ampak gre za misel, da je Bog brezčasni temelj sveta, transcendentno- imanentni duh, vesoljni Logos. V duhu novoveške filozofije pa bi lahko rekli, da je Bog tista vsepresežna in obenem vseprisotna celota, ki jo vendarle priznava in v materialističnem pomenu sprejema tudi Diderot. (Povzeto po D’Alembertove sanje in drugi filozofski spisi, SAZU, Ljubljana, 2011).
Foto: Wikipedia
