Med ljudmi, ki so začutili, da morajo ob intervjuju, ki ga je z menoj na nacionalni televiziji opravil dr. Jože Možina, nekaj povedati, je bil tudi dr. Oto Luthar. Oto Luthar več kot dve desetletji vodi ZRC SAZU, največji javni raziskovalni zavod za humanistične vede v Republiki Sloveniji. V biografiji zvemo, da se v svojem raziskovalnem delu ukvarja predvsem z zgodovino zgodovinopisja, filozofijo zgodovine, z zgodovino sodobnih intelektualnih praks ter z revizionizmom v zgodovinopisju. Zanimajo ga tudi teme, povezane s sodobno idejno zgodovino ter s kulturno zgodovino prve svetovne vojne.
V intervjuju Boruta Mekine z njim v Mladini 27. julija 2018 je Luthar naju z Možino označil kot »psevdozgodovinarja«. Sam intervju pa se je razvil tako, da je spraševalec Borut Mekina podtaknil Možini izjave (»Včeraj se je namreč voditelj RTV Slovenija Janez (Jože – op. p.) Možina pohvalil, da na nacionalki že govorijo o partizanstvu kot o zločinu.« /…/ »Kako razumeti Možinovo izjavo, da je bilo partizanstvo zločin in da je bilo kolaboracija z nacisti dejansko samoobramba.«), ki jih ta ni izrekel, Luthar pa ni trenil z očmi, ko se je hvaležno oprijel teh laži. Mladini sem dvakrat poslal popravek Luthrovih nenavadnih trditev, pa ga niso objavili.
Luthar se sicer z menoj ukvarja že dolga leta. Kakšno mojo iztrgano misel običajno navede v svojih lamentacijah o menda strašnem revizionizmu, ki pustoši po Sloveniji. To mantro ponavlja doma in po svetu. Nazadnje v hrvaški Politični misli, Mladini in Pop TV. Zato je prav, da si ogledamo, kako Luthar sam, ki me obtožuje revizionizma, prikazuje dramatični vrhunec slovenskega 20. stoletja.
Ženevske konvencije in luthrovske »domobranske« plošče
Mekina: Smo torej v Sloveniji svetovna avantgarda, prvi v radikalni reinterpretaciji zgodovine?
Luthar: Ja in ne. Če govorimo o spremembah v spomeniški pokrajini, smo nedvomno daleč na prvem mestu. Dobrih dvesto farnih plošč, predvsem v osrednji Sloveniji, kjer je bilo med drugo svetovno vojno domobrancev največ, je res veliko v primerjavi z denimo Hrvaško, Srbijo, Madžarsko, Poljsko, Slovaško ali katerokoli od bivših socialističnih držav. Deloma si to lahko razlagamo z močnim vplivom katoliške cerkve, deloma pa tudi ne, ker je uradno stališče nadškofije vedno bilo, da se farne plošče lahko postavljajo le na farnih pokopališčih v primeru, če bodo na njih ali ob njih napisane tudi vse druge žrtve. Kljub temu so pobudniki teh spomenikov nadškofijsko stališče ignorirali, duhovniki pa so jih, kljub stališču posebne nadškofijske komisije, blagoslavljali. Ta proces se je začel v začetku devetdesetih. Ljudje, ki so bili po vojni zločinsko pobiti, ko so jih Britanci vrnili v Slovenijo, so seveda morali dobiti obeležja. A če je v prvih letih po osamosvojitvi to še bila mešanica pietete in diskretne politične kolonizacije preteklosti, pa so po letu 1997, še posebej pa po postavitvi spomenika na Grahovem, pobudniki teh dejanj začeli namenoma zamenjevati storilce in žrtve. Od teženj po rehabilitaciji in pieteti smo torej prišli do odkritega prizadevanja za radikalno interpretacijo zgodovine druge svetovne vojne. Vir: B. Mekina. Dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU: »Namesto o kulturnem boju bi morali govoriti o ponovnem boju za demokracijo«, Mladina 30 (27. 7. 2018) |
Oto Luthar ne dojame, da Ženevske konvencije, sprejete po 2. svetovni vojni, izrecno uveljavljajo pravico svojcev, da bi zvedeli, kje so pokopani njihovi mrtvi. Komunistična oblast te pravice tistim smrtnim žrtvam iz vrst prebivalcev Slovenije, ki jih je tabuirala kot nevredne groba in spomina, ni priznala. Se je pa znašla pod pritiski zaradi uničevanja okupatorskih grobov. Že okoli leta 1950 so popisali tako nemške kot italijanske grobove. Italijanom so okoli leta 1960 dovolili, da so svoje mrtve prekopali, Nemcem pa vse do razpada druge Jugoslavije ne. Republika Slovenija je sklenila mednarodne sporazume o vojnih grobiščih tako z Italijo kot Nemčijo. Obenem pa Republika Slovenija prizna pravico do groba in spomina tudi tabuiranim slovenskim žrtvam. Ker država ni zmogla uresničiti Ženevskih konvencij, so sorodniki žrtev z Novo Slovensko zavezo uresničili svojo pravico, da njihovi mrtvi vstopijo v javni spomin s farnimi spominskimi ploščami.
Zato luthrovski ugovori proti farnim spominskih ploščam in drugim spomenikom tabuiranih žrtev niso samo strašljiv odmev totalitarnega revizionizma, ampak tudi napad na mednarodno pravo in zakonsko ureditev Republike Slovenije.
Naj dodam, da so tudi partizanski grobovi žrtve komunistične tanatopolitike oziroma, kot jo sam imenujem: komunističnega ateističnega pokopa. Ko opozarjam na to, da na Goreljku na Pokljuki ni pokopanih 79 borcev 3. bataljona Prešernove brigade, kot piše na spomeniku, ampak da jih po analizi Mileta Pavlina v boju ni padlo več kot 36, je to revizionizem ali ne? Ali je revizionizem to, da v registru vojnih grobišč piše, da je v Mavčičah pokopanih 11 partizanov, ali so revizionizem podatki iz popisa smrtnih žrtev vojne in revolucije, da so od teh 11 žrtev v Mavčičah pokopani morda štirje?
Zato še vedno velja, kar sem Lutharju napisal leta 2008: »Strokovni temelji, na katerih naj nastane slovensko mesto mrtvih, so zakonska ureditev vojnih grobišč, dediščinska valorizacija vojnih grobišč in sprejetje načel njihovega urejanja, država, lokalne skupnosti, civilna družba in sorodniki naj prevzamejo vsak svoj del iniciative in odgovornosti.«
In na srečo gre Slovenija po tej poti, luthrovskemu revizionizmu navkljub.
Prispevek je bil objavljen v 101. št. Slovenskega časa, mesečne priloge tednika družine, str. 8