Avtor: Matej Kovač. Vir: Finance. O bankah in nogometu.
»Na gruntih že davno nam banke sedijo, obresti in davki nam pijejo kri« (iz pesmi Milana Apiha Nabrusimo kose).
Na bančništvo se povprečen Slovenec spozna vsaj toliko kot na nogomet. Zadnjih sto let se trudimo, da bi na obeh področjih imeli vse, kar imajo veliki. V mednarodni areni se nismo proslavili niti s finančnimi institucijami niti z domačimi nogometnimi moštvi. Žal pri bankah ne obstaja ekvivalent državni reprezentanci, občasno mednarodno uspešni, ker jo sestavijo iz nogometašev, ki dozorijo v konkurenčnih tujih nogometnih okoljih. Morda bi bila lahko približek reprezentanci nekdanja slavna Ljubljanska banka, če bi se bila sposobna omejiti na vlogo konservativne hranilnice jugoslovanskih »gastarbajterjev« in serviserke izvoznega gospodarstva. Niti režim niti miselnost tega takrat nista omogočala. A tudi, če ima država velike in ugledne banke in nogometne klube svetovnega slovesa (primer sta Španija in Italija), lahko finančno globoko zabrede.
Banke in blaginja
Kdor nima, kar imajo veliki, se zateka k mitom. Banke so za nas v dobrih časih neusahljiv vir denarja, v slabih časih pa nenasitna vreča brez dna. V slabih časih je dogajanje, povezano z bankami, simbol nepravičnosti kapitalističnega sistema. Kolikokrat smo lahko v tej krizi slišali, če je denar za reševanje bank, bi moral biti tudi denar za ljudi, ki ga potrebujejo, za nova delovna mesta in kar je še drugih plemenitih namenov. Prav ta negativna simbolika zožuje manevrski prostor za učinkovito ukrepanje. Potreba po periodičnem reševanju sistemskih finančnih institucij upravičeno jezi državljane.
Banke, ki ne izpolnjujejo pričakovanj komitentov, so znanilke globoke družbene krize, ki, kot smo videli v minulem stoletju, lahko preraste v katastrofo. Koliko so finančne institucije akterji kaosa, koliko pa le odsevajo razmere v gospodarstvu, niti ni pomembno. Zaupanje v banke je temelj nizkih transakcijskih stroškov v poslovanju, ki edini lahko zagotavljajo zdajšnjo raven blaginje.
Prav zavedanje, da je kar nekaj evropskih držav blizu točke, ko se zaupanje v banke lahko nepovratno poruši, povzroča silno vznemirjenje, ki se od politikov in gospodarstvenikov širi med državljane. Pri nas je vsa polemika okoli delovanja bank usmerjena na vprašanje dajanja posojil, ker pomembne interesne skupine potrebujejo denar za (re)financiranje zavoženih projektov ali za vzdrževanje statusa quo v nekonkurenčnih podjetjih. A če ne stopimo s potapljajoče se ladje obrobnih evrskih držav, bodo ogrožene tudi druge bančne dejavnosti, katerih normalno delovanje je za blaginjo še bolj pomembno.
Davkoplačevalci, pripravite denarnice
Če je soditi po parlamentarni razpravi ob sprejemanju novele bančnega zakona, vsaj del slovenske politike meni, da smo še daleč od nevarnih vod. Naša največja banka naj bi bila pravi zaklad in v zasedi že čaka manjšinski lastnik banke, ki se bo tega zaklada za majhen denar polastil. Upam, da je taka retorika le priložnostna demagogija. Izguba ob morebitni zamenjavi dolžniškega vrednostnega papirja v lastniškega močno presega morebitno prevzemno premijo. Povprečna tržna vrednost 300 največjih evropskih bank je malo pod polovico knjigovodske vrednosti. Banke z nejasno opredeljenim portfeljem slabih naložb trg ceni pod tretjino knjigovodske vrednosti. NKBM sodi na rob te kategorije, in ne verjamem, da bi bila tržna vrednost NLB kaj bolj ugodna za zdajšnje lastnike banke.
Po mojih pričakovanjih bo vlada morala prelomiti predvolilno obljubo, da državnih bank ne bodo dokapitalizirali (sanirali) davkoplačevalci. Če bodo poleg slovenskih pri dokapitalizaciji sodelovali tudi davkoplačevalci drugih evropskih držav, bomo lahko zelo zadovoljni. A kot majhno obrobno gospodarstvo se na to ne moremo zanašati. Kapitalsko ustreznost bank je treba zagotoviti zlepa ali zgrda. Ne, ker tako od nas zahteva Evropa, ampak zato, da nas trgi nehajo obravnavati kot problematično visoko tvegano gospodarstvo.
Kaj dobimo za naš denar
Izvori slovenske bančne krize so bolj podobni tistim na Irskem, v baltskih državah in v Španiji kot pa grškim. Naš skupni imenovalec je s posojili financiran investicijski (predvsem nepremičninski) balon. Irsko, ki je nepremičninski balon najbolj napihnila, je sanacija bančnega sistema stala približno 50 odstotkov BDP. Prebivalci držav ob Baltiku so imeli srečo, da so bili švedski lastniki bank pripravljeni seči v žep in rešiti svoje banke. Propadla je le ena latvijska banka v domačem lastništvu. Analitiki ocenjujejo, da španske banke potrebujejo dokapitalizacijo v višini približno tretjine slabih terjatev, kar znese med 4,5 in 6,5 odstotka njihovega BDP. Na podlagi primerjave s Španci in iz seštevka slabih terjatev državnih bank, o katerih lahko beremo v medijih, si lahko davkoplačevalci ocenimo ceno dokapitalizacije na tri do štiri odstotke slovenskega BDP.
Za svoj denar pa bi morali državljani dobiti še kaj več kot le trden bančni sistem. Kaznovanje odgovornih za milijonske izgube bi nekoliko pomirilo jezne množice in vsaj kratkoročno preventivno krotilo moralni hazard bančnikov. Proces pa se bo povsem izrodil, če se bo omejil na omenjanje tistih grešnih kozlov, ki jih ne ščitijo politika in močne interesne skupine.
Kot bonus, ker mirno prenašamo nove in nove dokapitalizacije bank iz javnih sredstev, lahko zahtevamo uvedbo bančnega sistema, v katerem ne bo mogoče dobiti posojila na dobro ime in samo s telefonskim klicem, sistema, v katerem banke ne bodo financirale škodljivih navzkrižnih lastništev podjetij in v katerem ne bodo servis investicijskih blodenj politike. Zasebni lastniki sami po sebi še niso jamstvo za dobre banke. A metoda, s katero so banke v baltskih državah prebrodile krizo, nakazuje, da je odgovoren zasebni lastnik z globokimi žepi najboljše zavarovanje za prihodnje krize. Takih, vsaj kar zadeva Slovenijo, trenutno ni na obzorju, in prav zato se moramo vesti, kot bi bili.
