V sredo 22. junija se bo zgodil Dan molitve in posta za domovino. Napisal sem »se bo zgodil«, ker je to dejstvo, pa čeprav to ni najlepša knjižna slovenščina. (O mojem znanju in obvladovanju knjižne materinščine se je na teh straneh že pisalo, pa se ob tej priliki posipljem s pepelom in prav ponižno priznavam, da v znanju in obvladovanju nisem kaj dosti napredoval in prosim, da se mi to oprosti ali vsaj spregleda, saj imam mater katere jezik govorim in pišem, vseeno zelo rad. Podobno kot otrok, ki ima govorno napako: Njegov »Rad te imam!« zaradi tega ni nič manj vreden. Čeprav priznam tudi, da govorna napaka in čisto navadno neznanje nista eno in isto! Kaj naj rečem? Kriv sem!)
Torej: Dan molitve in posta! Priznam, da zveni togo in strogo, skorajda tercialno, še za verujoča, katoliška ušesca, kaj šele vsem onim, ki se sklicujejo na ateizem ali celo brezboštvo. Pa vendar… Zakaj tolikšno začudenje? Da verni molimo, ni nič presenetljivega. Presenetljivo je mogoče le to, kako malo molimo! Kako (pre)malo smo dosledni v aktivnem izvrševanju tega, v kar pravimo, da verjamemo in verujemo. Zelo hitro pa znamo opaziti in obsoditi napake bližnjih. In daljnih! Sploh tistih, ki nam niso ljubi! »Tale je slab oče! Tale je slab prijatelj! Tale je slab direktor! Tale je slab predsednik!…« Saj ne rečem: dostikrat je ocena pravilna in upravičena, a če, kot kristjan, za njih ne molim, potem sem slab kristjan!
Vem, da se bo marsikdo zmrdnil ob besedah molitev in post in res je , da se ju drži klerikalna patina. Če ju nadomestimo z »dobra misel« in »odpoved«, takoj zvenita nekoliko bolje. Vem, da so stvari in ideje, ki pridejo iz cerkvenega oziroma katoliškega »peskovnika« dostikrat že vnaprej obsojene na posmeh in propad, že samo zato, ker so cerkvene in katoliške. In se ne čudim! Pa ne bi zdaj o tem, da se zavedam, da so za »naprednega, razsvetljenega, liberalnega in sekulariziranega človeka 21. stoletja« poglavitne resnice mojega verovanja »pravljično nakladanje« ali v najboljšem primeru »mit«! Res se ne čudim! Saj sem tudi sam poln predsodkov! Argument: »Kako, da človek v 21. stoletju še vedno lahko veruje?!« se v moji glavi obrača v: »Kako, da človek v 21. stoletju še vedno ne veruje?!«, pa smo tam, a ne?! Priznam tudi, da tudi, če bi že sprejel kaj iz »bratskih, krščanskih Cerkva«, bi bil vseeno precej skeptičen do pobude, ki bi prišla od tistih, ki prisegajo na zavest Krišne ali pa od kakega poslovenjenega afriškega šamana! Še hujša skepsa pa bi me objela, če bi me podmladek kake politične stranke povabil naj en dan poskakujem le po levi nogi ali pa uporabljam le desno roko, samo zato, ker se jim zdi, da bo to pomagalo spremeniti svet!
A kljub temu (ali pa morda ravno zato), zavedajoč se vseh mogočih in nemogočih predsodkov, ki sem jih tudi sam poln, vabim na Dan molitve in posta! Ne, nikogar ne spreobračam! Ne, nikogar ne silim naj moli! Nikogar ne silim naj moli k Bogu! Še manj, da naj moli k »mojemu« Bogu! Nikogar ne silim naj se posti! Vabim vse ljudi dobre volje, da se na ta dan odpovejo kritiziranju in jamranju, pa četudi upravičenemu, in ta dan preživijo v pozitivnem razmišljanju o naši domovini, državi in tistih, ki jo vodijo, pa četudi je to zelo težko ali pa se morda zdi celo nemogoče!
Naša država, naša domovina, je naša! Skupna! Ena! Kakršnakoli že je! Je last in odgovornost nas vseh! Zadnje čase, predvsem z desnice, velikokrat slišim: »Je to država za katero smo se odločili pred dvajsetimi leti?!« In odgovarjam: »Ja, je!« Saj nisem vedel, kako se bodo stvari zasukale. Bi morda, če bi vedel, da bomo čez dvajset let v krizi, glasoval da ostanemo v Jugi?! Glasoval in odločil sem se za samostojno državo, za Slovenijo! In to danes imamo. Kakšna pa je ta naša samostojnost, kakšna je ta naša Slovenija, to je pa drugo vprašanje! In zato bom molil in se postil. Da bi šlo na bolje! Ker na slabše gre še vedno lahko.
Kaj torej pričakujem od Dneva molitve in posta? Ne pričakujem, da bo s četrtkovim jutrom vse drugače. Ne pričakujem, da se bo pokazal stari ali novi mandatar s čarobno palico. Ne pričakujem, da bomo kar na lepem pozabili na sto let stare zamere. Pričakujem in želim si pa, da bi en dan pozabili na »vrtičke in plotove«, da se en dan ne bi delili na leve in desne, na rdeče in črnobele, na pametne in neumne, da bi en dan »dobro v srcu mislili« kot pravi Prešeren v Zdravljici, da bi se en dan počutili tako zanosno kot pred dvajsetimi leti, da bi začutili, da še znamo in zmoremo… In to bi bil lep začetek!
Dan molitve in posta se bo zgodil!
Foto: nasadomovina
