Pri svojem delu se srečujem z različnimi ljudmi. Tako imam redko priložnost, da spoznavam življenja tako premožnih ljudi kot tistih, ki s svojimi prihodki komaj pridejo čez mesec.
Srečujem se z ljudmi, ki izžarevajo življenje in tistimi, ki v njem ne najdejo več smisla. Srečujem se z “lokalci”, ki lahko svojo energijo črpajo iz okolice, ki jim je blizu, in tistimi, ki so kot tujci – ujeti med pločniki in visokimi stavbami. Ob vsem tem ugotavljam, da ljudje živimo zelo različna življenja. In še bolj pomembno – zelo malo se zavedamo sveta, ki ga živijo drugi.
Večkrat, ko se pogovarjam s prijatelji in znanci in pogovor nanese na temo pomoči sočloveku, je pogovor zelo enoznačen. Kot bi se pogovarjal z bogatašem o ceni moke in mleka. Stvar, ki ti je samoumevna in se za njo ne rabiš trudit, izgubi svojo veljavo, četudi ta ista stvar nekomu pomeni razliko med živeti ali životariti. Če je človek bogat, ga ne zanima ne kriza ne novi davki. Ne ve, zakaj se ljudje pritožujejo, da se je bencin podražil za 4 cente. Zviška gleda ne tiste, ki protestirajo pred parlamentom in se ne spomni več, kdaj je nazadnje pogledal na račun, predno je plačal. Enaka prispodoba velja za naše osebno, notranje bogastvo.
…
To niso fiktivne zgodbe ljudi nekje daleč. To so zgodbe tistih, ki jih dnevno srečujemo – to so naši kolegi, naše sodelavke, naši sosedje in naše znanke. Klišejski stavek, a tako grozno resničen. Ta mehurček je še bolj zaprt in njegova stena kot zatemnjeno okno, ki ne dovoli pogleda v notranjost. Tu živi strah in sram, ker je preveč obsojanja in mišljenj, da nihče ne bo zares razumel …
Nekateri menijo, da pri nas ni krize vrednot, ni revščine in ne bede, toda – morda samo živijo v svojem mehurčku. Zadovoljstvo naše družbe je seštevek zadovoljstva življenja VSEH posameznikov, ki v njej prebivajo.
Več: iskreni.net
