Tudi tisti brez vere v posmrtno življenje lahko ob Nikoli Tesli spremenijo svoj življenjski nazor, saj svet kot ga poznamo danes, brez njega ne bi obstajal. Na vsakem koraku je ta veliki mož zapustil svoj neizbrisni pečat. Njegov um živi in ustvarja še naprej, četudi je bilo telo že davno povrnjeno v naročje matere narave. Tako so desetletja po njegovi smrti končno zaživele številne revolucionarne zamisli. Slike izumov iz njegove glave so dobile svoje kovinsko utelešenje, nevroni in impulzi med njimi pa spremenili v električne daljnovode in brezžične signale. Teslov nemirni duh je obsedel ves svet.
Genialni znanstvenik, po rodu Srb, doma iz območja Like na Hrvaškem, je v svojem koprnenju po znanju že zelo mlad odšel na tuje, v evropska izobraževalna središča, kot sta Gradec in Praga. Po predčasni opustitvi študija v prestolnici avstrijske Štajerske se je zatekel v Maribor, kjer je preživel nekaj mesecev življenja ob igrah na srečo in drugih razvadah. Pozneje je bil zaposlen v Budimpešti, kjer je tudi doživel »heureko« – vizijo izdelave enega svojih najveličastnejših izumov – motorja na izmenični tok. Deloval je tudi v Parizu, kjer je miselno zakosteneli evropski podjetniški srenji želel neuspešno prodati svoja znanstvena dognanja in se naposled odločil, da svojo srečo poišče v Deželi priložnosti – na drugi strani Atlantika. Njegovo poznejše delovanje in razmišljanje je dokaz, da ima znanost mnogo globlji pomen, kot se zdi na prvi pogled in še zdaleč ne gre zgolj za lajšanje življenja, saj se snovno in spiritualno med seboj tesno prepletata. Kakor pri jogi raztezalne vaje že lahko predstavljajo izhodišče za odkrivanje »astralnih dimenzij«, tako tudi na videz mrtve, hladne, jeklene naprave v sebi nosijo duha njihovega stvaritelja, ki se je sposoben vtihotapiti v same globine družbe in s svojim kovinskim dihom spreminjati njene temelje. Stvari, ki se zdijo na prvi pogled le pripomočki postranskega pomena, imajo v sebi moč, da sprožijo tektonske premike v najglobljih sferah človeštva.
Tudi zamisli francoske revolucije same po sebi morda ne bi zaživele, če jih ne bi poganjali parni stroji iz Londona 19. stoletja. Brez industrijske revolucije ne bi bilo parnih lokomotiv, pa tudi ne drugih sodobnih sredstev komunikacije in bliskovitega razvoja znanosti na preostalih področjih ter posledično hitre rasti velemest – inkubatorjev jakobinskih prevratniških idej. Tradicionalno vaško okolje namreč ni nudilo plodnih tal za preživetje in razvoj tovrstnih miselnih konceptov. Na podoben način je mogoče razumeti tudi Nikolo Teslo. Njegov filozofski in duhovni nazor so osnovali različni verski in filozofski tokovi. Zaznamovan s pravoslavjem se je v času bivanja v evropskih metropolah srečal z razsvetljensko navdihnjenimi misleci, kot je bil Descartes, v Združenih državah, pa so ga navdušili pogledi nekaterih azijskih verskih skupnosti. Prizadet zaradi gorja obeh svetovnih vojn, a hkrati obdarjen z velikanskim talentom razbohotenim v cvet mnogoterih znanstvenih dognanj, se je čutil poslanega, da svet spreminja na bolje. Slednji naj bi se preobrazil v prijetno družinsko okolje mnogih narodov, v kraj kjer bi na tisoče milj razdalje povsem izgubilo svoj pomen in kjer bi ženske postale enakopravni oziroma celo vodilni spol v novi globalni družbeni stvarnosti. Njegova velika želja pa je bila opreti tehnološki napredek na naravo, v smislu izrabe »zastonjske energije« iz okolja, kar naj bi odpravilo revščino z obličja sveta. Laboratoriji so postali reaktorji njegovega svetovnega nazora, kjer so se domislice združevale in razvijale v kolosalno eksplozijo civilizacije prihodnosti in katere žarčenje je čutiti še dandanes. Tako je k življenju obudil brezštevilne iznajdbe, da bi z njimi izboljšal klavrn položaj človeštva, na prelomu obeh stoletij.
Več lahko preberete na demokracija.si.
