Dobro desetletje po liberalizaciji telekomunikacijskega trga je Slovenija po nekaterih kazalnikih med najslabše razvitimi članicami Evropske unije. Celo države, ki smo jih pred petnajstimi in več leti uvrščali med manj razvite, so telekomunikacijsko danes razvitejše od Slovenije. Zalomilo se nam je tako v storitvenem kot v proizvodnem delu telekomunikacijske industrije. Nekaj svetlih izjem nas ne sme odvrniti od identifikacije problemov in njihovega reševanja. Kaj se je zgodilo?
Doslej smo o tem le ugibali. V medijih se je občasno pojavil kakšen ne preveč poglobljen prispevek, ki je hitro utonil v pozabo ob poplavi naročenih (reklamnih) člankov. Poglobljene javne ali politične razprave o problematiki razvoja telekomunikacij v Sloveniji doslej ni bilo, prav tako ne poglobljene analize stanja.
Napočil je čas, da s strokovnimi analizami poiščemo razloge za razvojni zaostanek in predlagamo rešitve. Po indicih, ki smo jih zaznali v sektorski politiki, zakonodaji in regulaciji, kjer so glavni razlogi za razvojni zaostanek, sklepamo, da bi ta lahko bil posledica ugrabitve državnih regulatornih institucij s strani industrije in posebnih interesnih skupin.
Ugrabitev je realna in odkrita grožnja, ki regulacijo usmerja v korist posebnih interesov ter zmanjšuje blaginjo državljanov. Zato je pomembno, da ugrabitev regulatornih institucij identificiramo in skušamo preprečiti.
Največja nevarnost je, da posebne interesne skupine ugrabijo celoten regulatorni proces. Na najvišji ravni to pomeni ugrabitev zakonodajnega telesa, kjer se oblikuje politika in sprejema zakonodaja. Na nižji ravni je to ugrabitev procesa odločanja na ministrstvih in v vladi, kjer se pripravljajo sektorske politike, zakonodaja in javni razpisi ter sprejemajo podzakonski akti, ali ugrabitev procesa sprejemanja regulatornih odločitev in izdaje splošnih aktov.
Ugrabitev regulatornega procesa se lahko kaže v različnih oblikah. Ugrabljena regulacija lahko povečuje rente, manj sledi javnemu interesu in industriji zmanjšuje stroške, podjetjem nalaga manj obveznosti, kot jih določa zakonodaja, ali pa privilegira eno vrsto podjetij na škodo drugih ali podjetja na škodo potrošnikov. Posebna vrsta ugrabitve je odsotnost regulatornih ukrepov v korist posebnih interesov. Podobno lahko zakonodajalec s spremembo zakonodaje ali v novem zakonu omeji pristojnosti preveč aktivnega regulatorja. Svoje pristojnosti v korist posebnih interesov lahko omeji tudi sam regulator.
V slovenskih elektronskih komunikacijah prepoznamo znake vseh omenjenih vrst ugrabitve regulatornega procesa. Kako pa industrija in posebne interesne skupine dosežejo, da regulator dela v njihovo korist? Lahko ga podkupijo ali mu obljubijo rente kot nagrado za delovanje v njihovo korist. Nanj vršijo pritisk, ki vključuje grožnje s političnimi ukrepi, pravosodnimi postopki ali kazenskimi ovadbami. Zaposlenim ali bivšim zaposlenim grozijo, da v Sloveniji ne bodo nikoli več dobili dela in zaposlitve.
Več: blog.caf.si
