Če bi bili kovanci v barvah, bi bila razlika med komunistično zvezdo in zvezdami EU očitna. Tako pa ni razlike. Še sreča za BS.
/ … /
Tako se zdaj elite in množice bratijo recimo v Dražgošah in na Osankarici, se šemijo v borce in mahajo s prapori, se ritualno sprehajajo po poteh okupirane Ljubljane, ponovno poimenujejo mestno vpadnico po Titu, načrtujejo skupno proslavo 70-letnice OF in 20-letnice samostojnosti pod simbolom stisnjene pesti, dizajnirane v stilu odporniškega ciklostila, prebarvanega na rdeče, zdaj pa so Franca Rozmana Staneta tudi monetizirali in bodo z njim še plačevali. Samo še malo manjka, pa bodo za 8. marec začeli postavljati voščene lutke Rose Luxemburg.
Kolikor ta nostalgija proaktivno hibernira na simboličnem nivoju, je še kolikor-toliko smešna – čeprav seveda daje neprijetno vedeti, kako retardirana in zlagana je Slovenija v ideološkem in vedenjskem, pa tudi kulturnem smislu, in kako ignorantska in samoslepilna je do resničnih problemov današnjega časa in predvsem do prihodnosti.
A ta miselnost vpliva tudi na konkretno vsakdanje življenje vseh nas. Med nami je vedno več politkomisarjev, ki ne tolerirajo prestopanja uradne linije prevladujočega načina razmišljanja. Drugače mislečim ne storijo nič hudega, vendar jim dajejo vedeti, naj si pripišejo posledice, če terjajo svobodo govora. Svoboda govora je samo še privilegij dolgočasne, povprečne, nekultivirane, nemotivirane, samopašne večine, da uveljavlja voljo svoje mediokritetnosti. Vsakršno odstopanje je neformalno kaznivo. Peer pressure postaja priliznjeno pošasten. Ljudje so do današnjih disidentov tolažilno in pokroviteljsko prijazni, češ, saj vas razumemo in vam hočemo pomagati, da boste spregledali, za hrbtom pa jih imajo za čudake. V najboljšem primeru je to mogoče unovčiti kot originalnost, če ni seveda pretirano moteča.
Človek, ki se danes roga FRS na kovancu za dva evra, nima pravega zaveznika. Skoraj edini, ki so povzdignili glas proti temu, so piflarski politični paglavci, ki narodnega heroja – ena skrajnost – zmerjajo z vojnim zločincem – kar je druga skrajnost. Dandanes so argumenti le še nepomirljive, izključujoče se skrajnosti, ki veljavnost kompenzirajo z aroganco in agresivnostjo.
Jaz pa bi rad povedal samo to: težili in nakladali ste mi kot nebogljenemu pionirčku, danes pa si tega ne dovolim več. Prali ste mi možgane, da bi verjel, pa vam ni uspelo – vsaj ne dolgoročno. Celim generacijam ste priskutili partizanstvo, nekaterim do konca življenja. Kot racionalnemu bitju mi je jasno, da to ne more biti razlog, da bi to poglavje zgodovine kar povprek zaničeval. Nasprotno, znam ga tudi selektivno ceniti – toda v nobenem primeru tega nočem častiti z zlaganimi, posiljenimi, za lase privlečenimi, neokusnimi simboli, obletnicami, zastavami in retoričnimi eskapadami, kakršna je bila ta vaša, Stanovnik, da bo slava partizanstva po zaslugi FRS žetona za dva evra obšla svet. Ta vaš cirkus je izgubil legitimnost, ko je moja generacija odrasla, in vi sami ste izgubili moralno pravico, da bi nam še kadarkoli spet težili in nakladali.
Več: Delo
