Vladajoči slovenski politiki ne zmorejo ali celo nočejo zagotoviti državljanom vseh človekovih pravic, ki jim pripadajo po Splošni deklaraciji človekovih pravic (OZN, 1948) in Ustavi RS. Mimogrede: komunistična Jugoslavija je bila v krogu zgolj osmih držav, ki so se pri glasovanju o tem pomembnem dokumentu vzdržale. Ni mi znano, kdaj je, če je, Jugoslavija kot zamudnica preskočila na stran podpisnic deklaracije in tudi ne, če je Slovenija pravno-formalno naslednica sprejete ali nesprejete deklaracije. Pa kaj bi s človekovimi pravicami, zdaj so v ospredju pravice živali. Po (ne)napisanem pravilu v Državnem zboru teptajo človekove pravice in si izmišljajo pravice živali, domačih in divjih, počlovečenih in tistih v prehranski verigi.
Kastracija pujskov
Otroštvo sem preživljal na kmetih in spremljal najrazličnejša opravila, med drugim tudi kastracijo pujskov. Nisem še razumel, kaj in zakaj je »rezar« rezal, ampak zaradi delovnega utripa v menjajočih se letnih časih je bilo to nekako samoumevno. Predirno cviljenje ob kastraciji mladih pujskov in sterilizaciji mladih svinj ter ob zakolu lepo rejenih prašičev in svinj je obetalo domačo hrano v času, ko se presiti še nismo spakovali z vegeterijanstvom in veganstvom.
Danes pa od zemlje in dela človeških rok odtujeni (malo)meščani pametujejo in razkazujejo pretirano empatijo do živali, hkrati pa prezirajo in zanemarjajo ljudi okrog sebe. Še več, uzakonjajo svoj prav in grenijo življenje kmetom in farmarjem. Večina političnih odločevalcev kastracijo pujskov dojema kot brezčutno človeško ravnanje, ne ve pa, da je meso merjascev zaradi smradu neužitno. Ob vseh zakonih in predpisih, ki naj bi bili namenjeni dobremu počutju živali in roparskih davščinah pa pričakujejo poceni hrano zase, za počlovečene hišne živali in za odmetavanje. Račun se nikakor ne more iziti. Mediji so obljubljali, da se bo poslanka Meira Hot, »izvedenka« za kmetijstvo v podporo trpečim kuram dala zapreti v kletko. Še dobro, da ni načrtovala demonstracije zoper kastracijo in sterilizacijo v živo, nazorno, šokantno. Pri snovanju zakonskih sprememb v kmetijstvu preprosto ni vedela, da kmetje v slovenskih deželah že od davnih časov kastrirajo tudi teleta in žrebeta in ponekod celo peteline. Tako se »rodijo« voli, konji in kopuni. In ne nazadnje tudi »srednji« spol kastratov in evnuhov še ni izginil iz kolektivnega spomina človeštva. Ostaja pri prašičkih in kurah.
Obrezovanje dečkov
Prašički trpijo in cvilijo pri kastraciji, dečki trpijo in neutolažljivo jokajo pri obrezovanju. Drzna, za marsikoga neokusna primerjava. Pa vendar je smiselna, kajti v obeh primerih se odrasel človek z nožem loti nebogljenega bitja. Prašičke rešujemo trpljenja z zakonom po hitrem postopku, sprejetim kot v času vojne. Kaj pa dečki naših vse številčnejših muslimanskih priseljencev? Kdo in kdaj bo njim stopil v bran? Le v primeru, da pri šušmarskem obrezovanju pride do neustavljive krvavitve ali infekcije se v časopisju dan ali dva dviga prah, nato gre vse po stari utečeni navadi. Evropa, kaj šele Slovenija glede tega vprašanja ostaja v pravni zmedi. Rešitev je enostavna z uzakonjenjem pravice do financiranja stroškov obrezovanja kot medicinskega posega iz javne blagajne (ZZZS). Dokler bo Zavod lahko v vrtoglavih zneskih plačeval kontracepcijo, splave, umetne oploditve samskih žensk in lezbijk ter hormonsko terapijo in kirurške posege pri menjavi spola, bo zlahka napraskal tudi nekaj denarja za obrezovanje v državnih zdravstvenih ustanovah.
Nesmiselno se je spopadati s tradicijo, kulturnimi in verskimi vzgibi za obrezovanje in ga prepovedati ter neposlušne starše morda celo kaznovati. Varuh človekovih pravic je leta 2012 zapisal to, kar papir seveda zlahka prenese, ni pa bilo nato nikakršnega resnega odziva na vprašanje obrezovanja ne v politiki ne v splošni javnosti. Takole se mu je gostobesedno zapisalo: »Ustava staršem priznava pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske vzgoje in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja (tretji odstavek 41. člena ustave). Usmerjanje glede verske vzgoje pa po našem mnenju ne vključuje tudi pravice staršev, da se zgolj zaradi verskega prepričanja odločijo za poseg v otrokovo telo. Menimo torej, da cirkumcizija (obrezovanje, op. A. T.) iz razlogov, ki niso medicinski, ni dopustna in predstavlja protipraven poseg v otrokovo telo ter s tem krši njegove pravice.«
Zgodovinska tradicija obrezovanja
Obrezovanje dečkov poznajo številna ljudstva in verstva. Pomudimo se nekoliko le pri Judih in muslimanih. Oboji se sklicujejo na Sveto pismo stare zaveze, natančneje na Abrahamovo zavezo z Bogom (glej 1 Mz 17,9-27), katere zunanji znak je obreza prednje kožice. Abraham je imel dva sinova Izmaila (s sužnjo) in nato še Izaka z ženo Saro. Izak je postal praoče Judov, Izmail pa nekaterih ljudstev na Jutrovem, ki so se mnogo kasneje pomuslimanila. S širjenjem islama, se je širila tudi kultura obrezovanja. V judovstvu je obrezovanje dojenčkov osem dni po rojstvu in s tem vstop v judovski narod in vero. Pri muslimanih pa nekoliko kasneje, v deških letih kot obred prehoda iz otroštva v odraslost.
V nasprotju s tradicijo, ki izhaja iz Svetega pisma, se je apostol Pavel s svojim naukom izognil obrezovanju kristjanov, ko je zapisal: »Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje v pravičnosti, saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni.« (glej Gal 5,5-6). V Apostolskih delih (glej Apd 15) lahko preberemo tudi o zboru apostolov v Jeruzalemu, na katerem so odpravili nesoglasja glede obrezovanja in sklenili, da obrezovanje ni pogoj za spreobračanje poganov v krščanstvo. Modrost apostolov iz začetkov krščanstva so v srednjem veku kristjani poteptali z slaboumnim ponarejanjem, zbiranjem, krajami in češčenji relikvij. Tej zablodi in odklonu od bistva vere ni ušla niti Jezusova prednja kožica. Sveti prepucij so častili v petih francoskih, dveh italijanskih, dveh nemških, eni španski in eni belgijski cerkvi (https://sl.wikipedia.org/wiki/Jezusovo_obrezovanje). Šele Drugi vatikanski koncil je Kristusovo obrezovanje potisnil na obrobje. Tako od leta 1964 1. januarja (osem dni po Jezusovem rojstvu) ne praznujemo Obrezovanja Gospodovega ampak novi praznik, Marije Matere Cerkve. Vprašanje, kaj počnejo z »relikvijami« v kar enajstih cerkvah, ostaja neodgovorjeno.
Evnuhi in kastrati
V teorijo spola, množico spolov LBGT+ in medicinsko spreminjanja biološkega spola se na tem mestu ne bomo spuščali. Naj ne bo odveč (in nespodobno), če ob razvpiti kastraciji pujskov podrobneje pogledamo kastracijo moških. Telesno pohabo, skopljenje, s katerim moški ni več pravi moški ampak ali evnuh ali kastrat. Evnuh, če zgubi moda v zrelih letih za razliko od kastrata, ki se mu to zgodi v otroštvu.
Evnuhi so bili nekoč nekaj povsem običajnega na dvorih in v haremih tako na Kitajskem, kot v Rimskem, kasneje Bizantinskem cesarstvu, Otomanskem cesarstvu in nekaterih drugih muslimanskih državah. Opravljali so visoke uradniške službe in bili varuhi (pazniki) v haremih. Tradicija kastracije in zaposlovanje evnuhov je bil opuščena šele s propadom Kitajskega cesarstva (leta 1912) in Otomanskega cesarstva (leta 1923).
Zgodovina, še zlasti glasbena, pozna povsem drug motiv za kastracijo dečkov. Odlične in obetajoče pevce so še pred njihovo mutacijo glasu skopili, da so ohranili deške glasove v sopranskih legah. Zlasti v času baroka je veliko skladateljev pisalo opere, v katerih so bile vloge namenjene kastratom. Navada pisanja partitur za kastrate se je vlekla še v klasicizem. Tako je 1762. leta na premieri znamenite in še danes pogosto uprizarjane Gluckove opere Orfej in Evridika naslovnega junaka pel slavni kastrat Guadagni. Kastrati so bili seveda tudi zboru vatikanske bazilike. Papež Leon XIII. je prepovedal kastriranje dečkov, njegov naslednik Pij X. pa je dokončno ukinil petje kastratov. To se je dogajalo šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Zadnji kastrat Alessando Moreschi, ki so ga imenovali rimski angel, je umrl leta 1922.
Skopljenje je bila ena od najbolj krutih in poniževalnih kazni za moškega. Znana in zelo pretresljiva je ljubezenska zgodba iz 12. stoletja o Abelardu, profesorju filozofije in njegovi učenki Heloizi. Vzljubila sta se in sad njune ljubezni je bil sin. Heloizin stric in njen rejnik si je pravico vzel v svoje roke in kaznoval Abelarda na grozovit način. V spanju ga je dal skopiti. Nesrečni par je kasneje ločeno živel v samostanih. Do konca življenja sta ohranjala stike z dopisovanjem. Njuna pisma so se ohranila.
Historia magistra vitae est
Zgodovina je naša učiteljica, a mi smo slabi učenci. Ne nauči nas, da bi razlikovali med tisočletnimi redom v stvarstvu in človeškimi zablodami ter ravnanji, ki v valovih prihajajo na ta svet v posameznih obdobjih. Zanamci se ne bodo čudili zgolj teptanju človekovih pravic moških s skopljenjem iz kakršnega koli že razloga. Spisek kršenja človekovih pravic bo dolg. Ne bodo mogli razumeti, da pod krinko človekovih pravic v 21. stoletju mladino poneumljamo in silimo v biološko spremembo spola, ne bo jim šlo v glavo, da posebne komisije odločajo, čigavo življenje je še smiselno in katere ljudi je treba pospraviti na drug svet zaradi zlaganega sočutja in preračunavanje stroškov. Ne bodo mogli razumeti, da so pravice živali pomembnejše od človekovih pravic. Ne bodo mogli razumeti, da je financiranje zavetišč za živali in živalskih vrtov pomembnejše od financiranja domov za ostarele, ki se spreminjajo v hiralnice.
