»Človek ni eden, človeka sta dva, … eden špancira, drugi gara, … prvi ma puf, drug pa mošnjo zlata, … eden rodi se za čast in oblast, drug za trpljenje, ki božja je mast,« je bistroumno zapisal Ježek v pesmi Darwin nima prav. Duhovita pesem se začne v davno davnih dneh, ko sta opici našli vsaka svojo palico. Prva je v njej prepoznala špancirštok (sprehajalno palico), druga pa orodje. Danes lahko njegovo ugotovitev dopolnimo, in sicer da »Slovenija ni ena, Sloveniji sta dve«. Vladajoča in vladana, malomeščanska in podeželska, delomrzna in delovna, zajedavska in ustvarjalna, nadalje so v Sloveniji glasniki kulture smrti in zagovorniki nedotakljivosti življenja, bojeviti nasprotniki vere in kristjani, še zlasti katoliki. Ježkova pesem se konča z vprašanjem, kdaj da bo imel Darwin prav. Še zelo dolgo ne. Pa poglejmo zakaj. Ker so vladajoči naduti in se sami sebi zdijo nenadomestljivi.
Teta Miki Miške na ljubljanskem magistratu
Novost in izvirnost v slovenski zunanji politiki. Župan Janković je na magistratu sprejel v avdienco novo iransko veleposlanico v Sloveniji Marzieh Afkham. Predaja poverilnih pisem predsednici republike je bila pred tem v medijskem mraku, nasprotno pa srečanje z Jankovićem v soju žarometov. »Nek se zna ko kosi ko vodo nosi.« Ker polovica Ljubljančanov še ne govori srbsko, je prav, da pregovor povemo po slovensko: Naj se ve, kdo kosí in kdo nósi vodo.
Veleposlanica ima dolgoletne in bogate izkušnje v politiki in diplomaciji. Kariero je začela še v Homeinijevem času, v detinskih letih islamske republike. Nedavno tega sem zapisal, da Slovenija ni popek sveta. Res je, ni popek, ampak mehek trebuh Evropske unije. Neverjetno se zdi, da so tako izkušeno diplomatko poslali v na videz nepomembno evropsko državo. Vse tako kaže, da smo za Iran pomembni, ker smo vrata v EU, na katerih dežura zaskrbljena hostesa Tanja Fajon. Iranu smo zanesljiv partner pri izigravanjih mednarodnih zavez in kršenju embarga. Z veliko verjetnostjo lahko ugibamo, da je nova veleposlanica ena od tet iz ozadja Miki Miške oziroma Iraja Farrokhzadeha . Tiste Miki Miške, ki je v Novi ljubljanski banki prala denar.
Na uradni fotografiji je Iranka brez (za njihovo kulturo obveznega) moškega spremstva. Zaskrbljujoče je dejstvo, da osebje veleposlaništva ni preverilo vseh varnostnih tveganj obiska kljub šestdesetim letom veleposlanice. Zoki dela, uporablja pa tudi špancirštok.
Golob in pes si dajeta petko
Mnogo psov, tako imenovanih hišnih ljubljenčkov je v zlatih kletkah. Ja kaj pa je tesno stanovanje v stolpnici za psa drugega kot kletka, čeprav se sme valjati po posteljah in kavčih in ga lastnik z dvigalom pelje za prvi vogal, kjer počepne ali dvigne nogo? To je mučenje živali, pasje življenje v slabšalnem pomenu besedne zveze. Mnogo hujše je od življenja na dolgi verigi, na kateri je do plesa Svobode pes lahko obvladoval kmečko dvorišče.
Predsednik vlade Robert Golob je od navdušenja nad aktivizmom svojih poslancev »dal petko« psu, s katerim se valjata po kavču. Infantilno, morda za koga srčkano! Nekoč smo rekli, da psi lajajo, karavana gre dalje. V diktaturi Svobode pa psi dajejo petke, karavana gre dalje. Kam? V gospodarski in finančni polom, v demografsko katastrofo, v samoizločitev iz kroga evropskih demokratičnih držav, v zrežirane predvolilne ravse s sosednjimi državami. Preočitno je, da je Golob našel in uporablja špancirštok.
Policija in milica
Vrabci na strehi čivkajo, da se predsednica republike in predsednik vlade težko prenašata. Končno sta se vendarle o nečem sporazumela. Tudi Nataša PM ne zaupa več policiji in jo bo odslej varovala milica, ki si jo je umislil Golob sprva samo zase. Ja kaj pa ji je preostalo drugega, ker se pač ne more zanesti na »ljudsko milico«, ki v maniri polpretekle zgodovine vohlja (afera Gončin – Klakočar Zupančič). Naša policija se rada pohvali z visoko profesionalnostjo. Marljivo šteje nove migrante in opravlja zanje taksi službo, lovi kurje tatove, izvzemši tiste iz priviligirane etnične skupnosti, pusti se pretepati od taistih in kasira na cestah. Pri vprašanjih mamil opravlja čedne, kdaj pa kdaj tudi nečedne posle. Pri kasiranju za prekoračitev hitrosti smo v državi dosegli nesluten napredek in razbremenitev policistov, saj v vsaki drugi vasi ali mestni ulici stoji radar oziroma županov bankomat. Nekaj problemov je še z bankomati na avtocestah. Pogodbo o nakupu merilnikov hitrosti je Dars podpisal z nekim belgijskim proizvajalcem. Namestitev in delovanje teh naprav je odloženo za nekaj mesecev. Kaj je vzrok? Menda morajo Belgijci delovanje radarjev prilagoditi posebnosti slovenskih avtocest. S standardno izvedbo aparatur se pač ne da meriti hitrosti vozil, ki so v dveh ali treh kolonah parkirana na vozišču.
Riba smrdi pri glavi. Če kdo, potem bi to moral vedeti Boštjan Poklukar, nekoč kuhar JNA v vojaškem hotelu na Bledu, danes arogantni minister za notranje zadeve, ki ubogljivo kuha po receptih RoberTina. Nekdanji direktor policije Senad Jusića, ki sploh ni izpolnjeval pogojev za to funkcijo, je januarja odstopil in se kaj kmalu upokojil. Že ve zakaj. Na njegovo mesto je Svoboda postavila dvoživko (policista in samostojnega podjetnika) Damjana Petriča kot vršilca dolžnosti do 16. julija. Status v. d. ima podaljšan, dokler minister ne bo skuhal kadrovske čorbe. Policija dela dobro, vendar le s špancirštokom.
Saj ni res, pa je. Pred dnevi sta se v gostilni stepla visoki uslužbenec Uprave kriminalistične policije in slovenski vojaški ataše pri EU v Bruslju. Takle imamo, taki vodijo zahtevne kriminalistične posle, taki naj bi dostojno zastopali Slovenijo v Bruslju. Niti Tanja Fajon še ni izrazila zaskrbljenosti, ker sta »naša« in sta se stepla doma.
Nataša Pirc Musar alias Leonardo
Uboga predsednica, kako je utrujena. Revica je šla počivat v Umag, potem ko ji ni uspelo najti ne varuha človekovih pravic ne guvernerja Banke Slovenija ter pokopati nesrečnih žrtev vojnih in povojnih pobojev. Po vseh naporih, ki jih je vlagala v ohranjanje razklanosti slovenskega naroda in po odlikovanju Zveze borcev NOB (čeprav malo pozno, vendar iz srca), si je zaslužila oddih. Navkljub pridiganju o trajnostnem razvoju in ogljičnem odtisu sta s prijateljico in somišljenico Fajonovo vsaka s svojim težkim motorjem drveli do Strmola, kraja bridkega spomina na zakonca Hribar. Sta ob misli na tamkajšnji sladoled utegnili razmišljati o ogljičnem odtisu in hrupu, ki sta ga povzročili, kaj šele o Radotu in Kseniji? Koliko skrbi bi bilo prihranjenih predsednici v dneh njenega dopusta, če Slovenska okroglina (Prekmurje) ne bi bila iztrgana izpod madžarske krone in priključeno nekdanji državi SHS, predhodnici Republike Slovenije. Kako odveč se je na proslavi spominjati zgodovinskega dogodka, ki nima zveze z NOB, in to prav sredi poletja, v najbolj neprimernem času? V senci pred istrsko vilo, ki jo je bil kupil njen mož iz prihrankov, vladarske apanaže in morebitnih nakazil Rdečega križa, jo je prešinil latinski rek »Quod licet Iovi, non licet bovi« (Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu). Odločila se je, da bo na proslavo v Prekmurje poletela s helikopterjem Leonardo in nebesedno podprla nakup novih helikopterjev istega proizvajalca. Mar naj častihlepna predsednica v službeni limuzini nepredvidljivo dolgo časa parkira na avtocesti in se drenja s plebejci? Ne, to se za predsednico ne spodobi. Vlogo aristokratinje se je površno naučila in tokrat dokaj slabo odigrala. Pri povratku v Portorož je namreč iz helikopterja v službeni avto tovorila ogromne cekarje. Je imela v njih samo obleke, ali so jo gostoljubni Prekmurci založili s hrano za nekaj počitniških dni? Morda je imela v cekarju tudi zložljiv špancirštok.
Zaupanje
Zaupanje je mnogokrat zlorabljena beseda. Ena zadnjih zlorab je ime stranke, ki jo je ustanovil Karl Erjavec. Priča smo reinkarnaciji teflonskega Karla, ki računa na pregovorno pozabljivost slovenskih volivcev. Ti naj bi pozabili, da je moral odstopiti kot okoljski minister, da je kot obrambni minister podpisal pogodbo za nakup patrij, da je naredil nepopravljivo škodo kot zunanji minister, da je imel domačo nalogo pri izmikanju premierskega sedeža Janezu Janši (koalicija KUL). Smo že pozabili, da je bil družno z Danilom Türkom grobar arbitražnega sporazuma? Nepooblaščeni »borci« NOB so še med drugo svetovno vojno v Istri zakoličili krivično mejo na kopnem, Erjavec je glavni krivec za (ne)mejo na morju. Smo že pozabili, da je kot zunanji minister bil na obisku v Moskvi enajstkrat (11!) in ga je nato pred volitvami podprl dolgoletni ruski veleposlanik v Sloveniji Zagajav? Nesramno, mimo vseh diplomatskih manir. Prav zato se smemo vprašati, ali so veliki obcestni plakati, s katerih se nam sladko-kislo nasmiha Erjavec, plačani iz njegovih gospodinjskih prihrankov ali kako drugače.
Neverjetno, teflonski Karl je predvolilni cirkus začel na polno. Na veliki šmaren je peš poromal na Brezje! V Svetem pismu (Lk 2,41-51) piše, da Marija ni razumela besed dvanajstletnega sina Jezusa, potem ko ga je našla v templju, vendar je »vse to ohranila v svojem srcu«. Je Marija Pomagaj na Brezjah razumela od politične smrti vstalega politka(nta)? Je bilo v njenem materinskem srcu še kaj prostora za igrice prebrisanega klovna?
Ježek je prehitel Delsolovo
Več kot pol stoletja pred francosko filozofinjo Chantal Delsol je Ježek hudomušno zapel o tem, da sta na svetu pravzaprav dve vrsti ljudi. Delsolova je v svoji knjigi Sovraštvo do sveta pronicljivo analizirala nasprotja med dvema polovicama sveta oziroma človeštva, med vrtnarji in demiurgi. Vrtnarji so evolucionisti, pozorno negujejo in razvijajo ta svet ter nadgrajujejo preteklost. Njim nasprotni so demiurgi, revolucionarji, ki sovražijo vse obstoječe, neprestano uničujejo in ustvarjajo na novo. Kateri polovici pripadajo ti, ki neuspešno vladajo Sloveniji?
