Malce osebne zgodbe za vstop v tematiko
Nedavno smo se poslovili od staroste smučanja na Dolenjskem. Brez njega verjetno tudi v naši družini ne bi smučali oz. nam smučanje ne bi toliko pomenilo. Očetova poročna priča je očeta, ki sicer nikoli ni zares smučal, nekako vzpodbudil, da smo ga z mamo, ki je sicer ta šport spoznala na učiteljišču, prepričali, da nam omogoči udejstvovanje v smučanju. Ko sem še redno delal kot učitelj in trener v domačem klubu, sem izvedel, da je starosta dolenjskega smučanja takoj po II. sv. vojni tekmoval na mednarodnih tekmah in to ne samo v Sloveniji, temveč tudi po planinah bivše države: na Jahorini, Popovi Šapki ipd.
Brat in pa svak sta bila celo demonstratorja smučanja. Brat sicer zaradi zdravstvenih težav v letu priprav na nastop ni bil del ekipe za demonstriranje slovenske šole smučanja, smo se pa vsi trije leta 1991 udeležili kot pridruženi člani delegacije na Interski kongresu v Sankt Antonu na Arlberškem (Avstrija). To je neke vrste olimpijada učiteljev smučanja. Vseh skupaj nas je bilo na seznamu udeležencev preko 3.000. Pot in bivanje smo si mi trije seveda plačali sami. Ostali v avtobusi so bili del uradne delegacije – funkcionarji tudi z ženami. Mi trije smo bili mladi, družabni, hitro smo kaj zapeli in bili pri ostalih udeležencih takoj dobro sprejeti. Med drugimi sem se v gostilni, kjer so Južni Tirolci kot reklamo za Dolomite brezplačno točili zeleni silvanec, rezali njihov »špek« in kot beton trd kruh, pogovarjal tudi z vodjo švicarske delegacije.
Pomanjkanje je za nekoga lahko huda travma, za drugega pa je to normalno stanje
Ko sem omenil, da sem iz Slovenije (takoj po plebiscitu, v evforiji, Jugoslavije sploh nismo hoteli omenjati), me je »podučil«, da je do samostojnosti verjetno še dolga pot (in ni bil edini). Mi je pa omenil eno izmed njegovih najhujših izkušenj v življenju. Takoj po vojni je kot švicarski reprezentant tekmoval na mednarodnih tekmah na Jahorini in na Popovi Šapki. Rekel mi je, da nikoli v življenju ni bil tako lačen kot takrat. Denarja je imel sicer na pretek, ni pa imel česa kupiti. Za Švicarja, ki ni imel izkušnje vojne (Švica je bila nevtralna), je bilo to očitno izjemno travmatično. Očetove priče nisem nikoli uspel vprašati, ali je bil on tudi tako lačen. Vendar je glede na to, da je doživel tako vojno kot povojno pomanjkanje, to stanje zagotovo dojemal popolnoma drugače.
Že večkrat sem omenil, da sem pred leti sodeloval na posvetu, na katerem smo bili sami »Balkanci« (poleg ex-Yu še Romuni, drugih se ne spomnim). Po predstavitvi enega izmed predavateljev sem rekel, da mi Slovenci obvladamo vse, od nas več znajo samo Hrvati, od Hrvatov pa Srbi, nacionalni dohodek pa se temu primerno prepolavlja. Moja pripomba sicer ni bili sprejeta z aklamacijo, mi je pa profesor iz Beograda pri sprehodu na kosilo v gostišču na Loki ob Krki priznal, da imam hudimano prav. Debata je namreč tekla o tem, kako deluje naša družba in kako delujejo organizacije, javni sektor ipd. Rekel je dobesedno »Možeš imati para, a ne možeš, da kupiš« (lahko imaš denar, a ne moreš kupiti, ker tega preprosto ni). Mislil je na zdravstvene storitve, ker je bil že takrat zdravstveni sistem v Srbiji na kolenih.
Parnik norcev vodijo »ponosni nasledniki«
Ko z nejevero spremljam parnik norcev, katerega kapitan je Golob, glavni krmar Jenull in kurjač Keber, sodeluje pa celotna leva sfera ne samo z mediji, temveč tudi mnogimi državljani, mi misel vedno preskoči na tri zgoraj naštete: očetovo poročno pričo in profesorja iz Beograda, ki pač živita (oziroma sta živela) v okolju, kjer je pomanjkanje nekaj samoumevnega, in na Švicarja, ki je, kot bi rekli zdravniki, »dobro hranjen« in pomanjkanja nevajen, vidim nas Slovence v položaju švicarskega smučarja. Mnogi bomo verjetno imeli denar, vendar si zaradi sesutja zdravstvenega sistema, zdravstvene storitve ne bomo mogli niti kupiti, kaj šele dobiti »zastonj«, kot si predstavljajo naši povprečni državljani, ki so zaradi socialističnega enoumnega izobraževanja ekonomski analfabeti.
Ko sem vodil izlet po Štajerski (bilo je v začetku devetdesetih letih), me je za menoj sedeča borka (ZZB) vprašala: »Mitja, zakaj pa so tu gradovi celi, medtem ko so pri nas vsi požgani ?« »Zato, ker tukaj ni bilo vas partizanov, da bi to požgali«, sem ji odgovoril. In na te partizane, požigalce slovenske zemljė (žužemberško farno cerkev so kurili cel teden), me spominjajo ti, ki so na tem parniku norcev. Sicer se pa tako in tako deklarirajo za ponosne naslednike. Iz prakse pa vemo, da je požigati, krasti in ubijati lahko, težko pa je graditi, ustvarjati, h kruhu pripeljati otroke ipd.
Iz enega zdravstvenega sistema v drugega ni enostavno prestopati
Res je sicer, da sedanja evropska praksa zahteva od naše »zavarovalnice« ZZZS, da plača tudi storitev, ki je bila izvedena v tujini, ampak do take storitve ni tako enostavno priti. Še posebej, če jo rabiš danes in ne »jutri«. Sam imam izkušnjo, da je bilo skorajda nemogoče zdravila, ki sem jih pozabil doma, sem jih pa nujno vsakodnevno rabil, pridobiti v sosednji Avstriji (bil sem na podaljšanem vikend kolesarjenju v okolici Lipnice).
Takega zdravila (s tem imenom) tam za to bolezen ne poznajo. Lekarnar rabi recept, zato je treba iti do njihovega zdravnika, opraviti vse potrebe preglede (in teste krvi), preden lahko v lekarni dvigneš nadomestno zdravilo. Hvala bogu, da sem bil samo 20 km od meje. Poklical sem prijatelja zdravnika, ki mi je šel na roko in napisal recept. Imel sem pač srečo – veze in poznanstva. Z malce prepričevanja mi ga je nato farmacevtka v lekarni (na slovenski strani) nato izdala. Drugače pa bi moral ponje domov. Ne predstavljam pa si, kako bi to reševal, če bi bil zelo oddaljen od doma.
Za reforme oz. dograjevanje obstoječega sistema je treba imeti znanje in malce več občutka
Vsekakor ne bi smeli tako mirno prenašati tega sesuvanja zdravstva. Namesto da bi izkoristili vse možne resurse (kadrovske, strokovne, organizacijske itd.) za dograditev sistema, ki bi vsaj v okvirih naših finančnih, strokovnih (kadrovskih) in organizacijskih potencialih nadgradili obstoječi sistem, ga sedaj dobesedno uničujemo. V profesionalnih organizacijah, ki niso dobro vodene (kar za naše zdravstvene organizacije zanesljivo velja, pa ne samo zanje), je vedno nekaj posameznikov, ki ne delajo najbolj učinkovito. Večina pa zaradi neustrezne organizacije in vodenja izgoreva. O značilnostih profesionalnih organizacij po Mintzbergu sem že pisal v članku.
Nikoli plače v resnici niso največja težava. Plače so največja težava tam, kjer nekaj hudo ne »štima«. Pri nas pa marsikaj hudo ne »štima« (najbolj vidno ravno v zdravstvu, stavke so pa skorajda povsod …). In zato ni težko predvidevati, da se bodo tisti, po katerih se pljuva, odločili, da bodisi ne bo več izgorevali (oz. bodo delali bistveno manj) ali se zaposlili bodisi v privatnem sektorju ali pa bodo državo zapustili. Usposobljene zdravnike (in ostale medicinske kadre) iščejo povsod. Tudi mi smo celo načrtno »kradli« zdravnike po Balkanu. Sedaj pa genialni uradniki na ministrstvu za zdravje preprosto dvigujejo »glavarino« (število pacientov na zdravnika) in se kot Butalci čudijo, kako so pametni. Na koncu se res lahko zgodi, da bosta samo še dva zdravnika, ki bosta pač vsak imela po milijon pacientov, kot je omenil eden izmed komentatorjev s strani zdravnikov. In ko tega ne bomo ravno najbolje razumeli, nas bo ministrica še bolj grdo in začudeno gledala, kot to dela že danes. Lahko se zgodi, da bo celo sklicala »izjavo«, pa če razumemo, kaj je to ali ne.
P.S.: Ponosni nasledniki revolucionarnih klavcev na veliko zagovarjajo evtanazijo. Njihovi predhodniki so izvajali po njihovo »likvidacije narodnih izdajalcev«. Mogoče so ta pojem sedaj spremenili v evtanazijo in nas bodo vse odvečne prebivalce, ki bi rabili zdravstveno oskrbo, odrešili muk z evtanazijo. Za njih bo gotovo dobro poskrbljeno v kakšni posebni zdravstveni ustanovi, tako kot je bilo v »rajskem« socializmu. Režim si za svoje potrebe vedno zagotovi tudi stroko (in znanost), ki mu sledi. Göbbels je bil pravnik, Mengele zdravnik, Heidegger filozof, Karajan vrhunski dirigent itd.
