Bankomata ne damo

Minuli teden je Časnik Finance razkril, da je Evropska komisija poslala slovenski vladi pismo, v katerem jo sooča z alternativnimi ukrepi, ki prihajajo v poštev, ker Vlada ne izpolnjuje zavez o privatizaciji Nove Ljubljanske Banke (NLB). Če ne bo privatizacije, naj NLB vrne državno pomoč (1,55 milijarde evrov) in še protivrednost državnih jamstev za slaba posojila ter terjatve hrvaških davkoplačevalcev, ker vse skupaj lahko znese 2,3 milijarde evrov. Vsota, ki lahko ogrozi nadaljnji obstoj banke oziroma jo spremeni v to, kar so se bali skrbniki nacionalnega interesa – v eno srednje-veliko lokalno hranilnico.

V Sloveniji se oblastniki radi predajajo iluzijam, da bodo »nadmudrili« bruseljske birokrate. Te iluzije včasih spodbuja celo Evropska komisija sama, saj je na mnogih področjih neučinkovita oziroma se prilagaja pritiskom velikih in vplivnih članic. A področje notranjega trga, kamor sodi tudi varovanje konkurence in nadzor nad državnimi pomočmi je področje, kjer so bruseljski birokrati najbolj učinkoviti. Še več ta, učinkovitost ima široko podporo vplivnih držav članic, ki se zavedajo, da je enotni trg najmočnejše vezivo zveze in da je ščitenje konkurence nujno, da se kroti želje po izkoriščanju monopolnega položaja največjih multinacionalnih korporacij.

Kako sta Evropska komisija in britansko finančno ministrstvo reševali nasedlo RBS

The Royal Bank of Scotland (RBS) je v krizi nasedla še mnogo bolj kot NLB (v relativnem in absolutnem merilu). Pri nas smo z dokapitalizacijo NLB čakali do leta 2013, Britanci pa so sprejeli paket za reševanje bank že leta 2008 in država je postala lastnik 84 % RBS. Kot ukrep, da se zmanjša škodljive učinke državne pomoči, se je britanska vlada zavezala, da bo RBS odprodala verigo 307 podružnic Williams & Glyn (W&G) s četrt milijona komitenti med pravnimi osebami in 1,8 milijona komitenti-fizičnimi osebami. Banka je resno zastavila prodajo, a se je po izglasovanju Brexita izkazalo, da bo W&G težko preživela kot samostojna banka in tudi najbolj zainteresirani kupci so se ohladili.

Evropska komisija in britansko finančno ministrstvo so se leta 2017 dogovorili za alternativni ukrep. RBS lahko obdrži W&G, a mora nameniti 800 milijonov funtov za spodbujanje prehoda komitentov W&G h konkurenčnim bankam. Vsak komitent, ki bo prešel k drugi banki, bo dobil subvencijo (v povprečju 1.250 funtov) in povrnjene vse stroške prenosa poslovanja. Poleg tega pa bodo lahko konkurenčne banke še črpale iz posebnega 425 milijonov funtov vrednega sklada za finančno in tehnološko podporo malim in srednjim podjetje. Ocenjujejo, da bo največ podjetji prešlo k banki Santander.

Razmere na finančnih trgih za privatizacijo NLB najugodnejše v zadnjih letih

Za podoben alternativni ukrep se slovensko finančno ministrstvo najverjetneje ni moglo izpogajati, saj je jasno, da bi privatizirana NLB uspešno poslovala, in tudi kupcev, če bi se prodajal večinski delež, bi bilo dovolj.

Zavedati se moramo, da Evropsko komisijo ne zanima prav dosti, koliko bo davkoplačevalce stala sanacija banke in vsi izravnalni ukrepi, za katere se je pristojno finančno ministrstvo dogovorilo s komisijo ob odobritvi državne pomoči.  Komisija se osredotoča samo na varovanje konkurence in na preventivo, da se zmanjšajo možnosti, da bi banka v prihodnje poslovala preveč tvegano.

Za svoj denar morajo poskrbeti davkoplačevalci sami in največ denarja, porabljenega za državno pomoč, se dobi nazaj s prodajo čim večjega deleža banke najboljšemu ponudniku. Razmere na finančnih trgih so za privatizacijo finančnih ustanov ugodne, najugodnejše v zadnjih letih. S privatizacijo lahko država dobi nazaj vsaj pol državnem pomoči (drugo polovico bi morala dobiti s prodajo terjatev, ki jih je prevzela slaba banka). Sicer ne dobi nič, in še utrdijo se razmere za moralni hazard državnih bankirjev.