Če je pot lahka, hodite morda navzdol

Zadnjič sem slišal zanimiv rek neznanega avtorja: “Če je pot lahka, hodite morda navzdol.” Sam si pod tole “pot navzdol” predstavljam lahno-spuščajočo se pot, ne pa težavnega plezanja s strme gore. In taka hoja navzdol je resnično lažja kot pot navzgor, ko moramo “švicati” ob premagovanju sile težnosti.

Včasih, morda zaradi ukvarjanja z nepomembnimi rečmi, zaradi prezaposlenosti in zaverovanosti v “svoj prav”, niti ne opazimo, kdaj se nam je pot obrnila navzdol. Niti zavedamo se ne, da lagodno hodimo navzdol, da “mišic” sploh več ne krepimo.

Izkušnje truda je premalo

Zdi se, da je večina med nami naše osnovne potrebe (hrana, obleka, toplota, premikanje, …) odtrgala od izkušnje “pridobiti si nekaj s trudom”. Že mi (naši otroci pa sploh) hrane na primer ne povezujemo več z izkušnjo dela, z izkušnjo “poti navzgor”. Preprosto odpremo hladilnik, pa je tam hrana. Če je ni v hladilniku, se odpeljemo v trgovino. Poti hrane od njive do trgovine za nas ni več. Ne zavedamo se je, ker je ne občutimo. Postala je virtualna in nas sploh ne zanima več.

Celo plačevanje dobrin je postalo virtualno. S kartico človek sploh ne občuti, da gre “kaj od njega”, ko si pridobi na primer kos kruha. Samo gola, suhoparna številka nekje v bančnem kolesju, se je malo bolj približala ničli. Proces nakupovanja nekaj časa nemoteno teče celo tedaj, ko se številka spusti pod ničlo. V tistem hipu se sicer spremeni ena druga številka, namreč obrestna mera, ki se ji spremeni predznak iz plusa v minus in poveča se za približno 170 krat. To v starih časih, ko se je staromodno plačevalo z gotovino, sploh ni bilo možno. Prazen žep je bil pač prazen, človek je to občutil in prav fizično se ni dalo več nakupovati.

Slovenci hodimo navzdol

Zdi se, da Slovenija, tudi širša skupnost – Evropska unija ali pa kar celoten razviti svet “hodi navzdol” in tega sploh ne opazi. Tako smo se Slovenci kar kmalu po osamosvojitvi – še sami ne vemo kdaj – lepo obrnili navzdol. Zdi se, da celo bolj kot drugi.

Zgodba o uspehu, obeti druge Švice in tudi naša vera v posebne lastnosti Slovencev kot so delavnost, poštenost, so nas “zaujčkali” v lahkotno stanje hoje navzdol. Še zdaj, ko smo, zaradi svoje nemarnosti in lagodja,  bolnik s katerim se ukvarjajo evropski in svetovni mediji, si tega, da gremo navzdol, da nimamo “razvitih mišic”, ki bi nam omogočile pot navzgor, nikakor nočemo priznati.

Trije “trenerji”

“Aj biliv det vi vil, end vi ken solv problems avrselvs” se je sicer zaklinjala naša prva ministrica na CNN, a finančni svet dobro ve, da si “mišic” po tako dolgi in lagodni poti navzdol, država ne okrepi zlahka. Da se telo po lagodni hoji navzdol, ne privadi kmalu hoji navkreber, da se temu upira in preprosto noče. Za pot navzgor je namreč potrebna odločitev za “plavanje proti toku”, ki pa v našem državnem telesu še ni sprejeta.

Finančni svet zaklinjanju naše predsednice preprosto ne verjame. Še posebno zato ne, ker je še par mesecev nazaj – takrat še kot poslanka – govorila, da sploh ne hodimo navzdol. Pa so nam tisto številko, obresti zadolževanja (= stopnja zaupanja v trdnost sklepa, da si bomo s potjo navzgor okrepili mišice) lepo dvignili preko vseh meja. Če rezultatov ne bo, nam bodo kmalu poslali tudi “tri trenerje”, ki nam bodo pomagali. Trenirati mišice, pač. Telo se bo sicer upiralo in iskalo izgovore, a nič ne bo pomagalo. Brdavsasti trenerji bodo neusmiljeni.

Občutek, da si prepoznan kot slabič, ki nima dovolj lastne volje za hojo navkreber, je pa tudi slab. Nekdo je  na Facebooku zapisal: “Po tem “nastopu” Bratuškove grem jaz v tujino le še z vrečko na glavi – pa dve luknji za oči.” Mene je tudi sram.

Foto: Aleš Čerin