Cankar gre v Litvo

Ivan Cankar verjetno ni ničesar vedel o košarki. Zato je trditev, da bi se v slovenskem taboru med pripravami za evropsko prvenstvo v Litvi počutil kot doma, ali bolje, kot v katerem svojih bolj uspelih literarnih besedil, drzna. Pomeni precejšnje priznanje daljnovidnosti velikega Vrhničana, hkrati pa je bolj žalostno spričevalo o stanju slovenskega (recimo tokrat zgolj košarkarskega) duha.

V domači pokrajini 

Vsekakor so se v samo dveh dneh pred vso vesoljno slovensko javnostjo zvrstili vsi poglavitni cankarjanski liki in izoblikovali nezamenljivo cankarjansko sceno, ki se je, kot se spodobi in je pravično, znova izkazala za velik milni mehurček. Bilo pa je vsaj pisano in zanimivo.

Dovolj, da se je vmes za dva dni zgodil “narod” in da je neka – v slovenskih razmerah pač nepogrešljiva –  mesijanska figura padla iz nebes v pekel in se nato v zelo kratkem času povzpela čisto do roba vic, morda celo do praga nebes. Seveda bi imel Erazem Lorbek o sebi previsoko mnenje, če bi menil, da je ves ta spektakel namenjen njegovi izjemnosti. Znašel se je pač ob (ne)pravem trenutku v (ne)pravi konstelaciji.

Nedosanjane sanje

Slovenska košarkarska zgodba je namreč drugačna kot denimo nogometna. Seveda se nogomet in košarka precej razlikujeta tudi sicer. Sam imam neskončno raje slednjo, ker če drugega ne, je košev veliko več kot golov, v splošnem pa nogomet privleče na plan precej več čustvenega naboja. Ampak Slovenci smo nekako sprejeli dejstvo, da pod Alpami ravno ne rase na tisoče pelejev, ronaldov ali messijev in da lahko reprezentanca do vsaj zmernega uspeha pride samo z garanjem (prejkone povprečnega) kolektiva. Še več, ko je bil na čelu ekipe mesijanski Genij, je bil rezultat takrat, ko je bilo najpomembneje, precej kilav.

Pri košarki je, kot rečeno, zadeva kompleksnejša. Izjemnih talentov je dovolj. Če pri marsikaterem nogometnem “legionarju” teden za tednom prebiramo o njegovem sedenju na klopi ali o vstopih v igro v sedeminsedemdeseti minuti, bi lahko več kot le prvo peterko košarkarjev prišteli med nosilce igre v svojih sredinah. Zato so slovensko košarkarsko reprezentanco od samega nastanka spremljala verjetno največja pričakovanja.

Skoraj nikdar se niso izpolnila. Nesrečen izpad na kvalifikacijah za barcelonski olimpijski turnir in potop ekipe proti do tedaj popolnoma obrobni Belgiji na tekmi, na katero je prišla s skalpom pokojnega Dražena Petrovića, ostajata nekakšna simbola dosedanje dvajsetletne zgodbe. Zmage na res odločilnih tekmah lahko še vedno preštejemo na prste ene roke. Poljska pred dvema letoma in Turčija pred letom sta bila nekakšna obliža, ampak občutek, “da zmoremo več”, je ostal.

Zakrvavel je žulj 

 In na ta žulj “lubih” Slovencev je v začetku tedna stopil Erazem Lorbek. Sam odpovedi sodelovanja verjetno niti ni pripisoval kakšnega posebnega pomena. Morda se je res ustrašil nepotrebne poškodbe pred sezono, od katere si toliko obeta, in se je zanesel na relativno skromen odmev odpovedi nekaterih kolegov. V tem se je vsekakor zmotil, ker so se v njegovem pišmevuhovskem sporočilu “več sreče prihodnjič” nenadoma zgostila vsa razočaranja zadnjih dveh desetletij.

Nič ni pomagalo, da Božu Maljkoviću ne z njim ne brez njega ne bi uspelo sestaviti sanjskega moštva, o katerem je vsa Slovenija sanjala ob nastopu mandata srbskega stratega, saj bo doma ostalo vsaj za eno peterko vrhunskih igralcev.  

Nazadnje Lorbku ni preostalo drugega kot boj za ohranitev položaja prvega na vasi. Vprašanje je seveda, kako hudo bo v Litvi motiviran za svoj prejkone izsiljeni nastop.  So jo pa z njim po drugi strani poceni odnesli veljaki košarkarske zveze, ki se velikokrat vedejo povsem v slogu svojih predhodnikov iz Cankarjevih časov. A dokler žulj neizpolnjenih pričakovanj ne bo vnovič zakrvavel, so si uspeli kupiti nekaj miru, ki bo za slovensko odpravo v Litvo lahko celo koristen.

Foto: Ekipa