Za nami so prva velika televizijska soočenja, v kakršnih se bodo odločali zmagovalci letošnjih volitev. Prvih nekaj ur pred kamerami nacionalne in komercialne TV je pokazalo, da novinca v politični igri najvišjega nivoja težko parirata izkušenim tekmecem. Obdobja, ko sta Janković in Virant na krilih ekskluzivne medijske pozornosti odstotke svojih strank nabijala v višine, je nepreklicno konec. Od tu naprej je zgolj še vprašanje, koliko te podpore bosta do 4. decembra uspela ohraniti.
….
V vlogi, ki zahteva hitro razmišljanje in preudarno reakcijo, kakršna gledalcu pusti vtis prepričljivosti in kompetentnosti kandidata, so se kot ključne izkazale izkušnje politične kilometrine. V primerjavi s kruto realističnimi Janšo, Pahorjem in delno tudi Žerjavom, sta predvsem Janković in Virant izpadla naivna utopista, ki volivcem obljubljata spregledljivo sladke volilne obljube o višjem življenjskem standardu.
Pri tem ni toliko pomembno, koliko so te realne oziroma ali v njih dejansko verjameta, ampak predvsem, ali v trenutni družbeno-gospodarski situaciji v Sloveniji in svetu vanje verjamejo volivci. Povedano drugače – nihče ne bo Pahorju in Janši zameril napovedi o padcu standarda, saj o globalni krizi govorijo praktično vse svetovne avtoritete in nanjo kažejo vsi kazalci, obenem pa jo ljudje vse bolj čutijo tudi na lastni koži.
V tovrstnih okoliščinah bivša premiera delujeta kot človeka, ki se zavedata realnosti situacije in imata zato v očeh volivcev potencial, da jo kontrolirata in obvladata. Kako se bo namreč lahko nekdo spopadel s pastmi krize, če sploh ne dojema njene razsežnosti in globine?
….
V senci četveroboja Žerjav nase skuša opozoriti z zanj značilnimi udarniško-direktnimi izjavami, ki bi vsaj nekoliko ublažili njegovo pozicijo prvega med zapostavljenimi. Karel je medtem že spoznal, da širjenje volilne baze v novih okoliščinah ne pride v poštev in se raje drži hudomušnega humorja in preverjenih upokojenskih parol. Minute za ostale delujejo v smislu “gađanja mrtvog magarca”. Medtem, ko se Golobič še nekaj trudi, se Katarina zgolj še smili sama sebi (in upa, da se bo morda zasmilila še komu), Jelinčič pa ima vsega dovolj in se mu očitno niti ne ljubi več v parlament.
Več: blog Rok Čakš
