2. september, 15. obletnica smrti velikega avstrijskega psihiatra Viktorja E. Frankla, očeta logoterapije, ne more miniti neopaženo. Na mnogih krajih po svetu se bodo na ta dan srečali njegovi učenci, dediči sporočila upanja v človeka in izvirne metode zdravljenja psihičnih stisk, da bi se spomnili njega, ki je z znanstveno doslednostjo in nenehno pozornostjo na duhovno dinamiko življenja, pozornim odkrivanjem ciljev, ki bogatijo vsakdanje življenje ter ga polnijo s smislom, pomagal ljudem dvigovati pogled kvišku ter jih s tem rešil ozkih horizontov omejevalne psihologije.
V posebno veselje mi je, da sem Frankla poznal od davnega leta 1969. Kot mlad študent sem se s strahom in tremo napotil proti Dunaju, da bi srečal “učitelja”, katerega knjige sem prebiral že več kot eno leto, ko sem pripravljal doktorsko disertacijo. S presenečenjem in drobnim ponosom sem ugotavljal, da se je najin odnos dan za dnem poglabljal, dokler se ni spremenil v močno, globoko prijateljstvo. Ko sem 20. septembra 1997, manj kot tri tedne po njegovi smrti, celo dopoldne preživel z njegovo ženo Elly na velikem judovskem delu dunajskega pokopališča pred njegovim grobom, molil in podoživljal nešteta in nepozabna doživetja, ki smo jih preživeli v troje, sem prišel do močnega in trdnega prepričanja, da sem z njegovo smrtjo res izgubil del sebe, a da sem hkrati dobil v varstvo dragoceno dediščino, ki jo moram seveda ohranjati, a tudi posredovati vsem, ki se utapljajo v praznini banalnega življenja in kličejo, mogoče nezavedno ali šepetaje, da bi jim kdo pomagal ponovno vzravnati hrbtenico.
V tistih urah tišine, pogovora in molitve sem se spomnil dolgih dni, ki sva jih preživela v njegovi hiši in zlagala listine v arhiv, urejala in klasificirala neskončno bibliografijo, listala neberljive zapiske. S prsti sem se dotikal neskončnega dela, ki ga je opravil; delati je nehal šele nekaj dni pred smrtjo. Izpričeval je veliko sposobnost približati svojo misel in temeljne koncepte pogleda na človeka tako izobraženi in zahtevni znanstveni sferi kakor povprečnemu bralcu dnevnega časopisja. Njegovi pogledi so prinesli revolucijo v psihiatrijo in še posebej v sodobno psihoterapijo.
Frankl ni nikoli zanikal svoje pripadnosti judovskemu ljudstvu (zanj je bila vera, ki mu je bila posredovana od očetov in s katero se je dnevno srečeval preko meditacije in molitve psalmov, preveč pomembna). Zato se zdi, kot bi dejstvo, da je tri dolga leta preživel v štirih nacističnih koncentracijskih taboriščih, kjer so, skupaj z drugimi milijoni človeških bitij umrli tudi njegova prva žena Tilly, mama, oče in brat, zbledelo. Ne le v svetu od včeraj, tudi v današnjem svetu obstajajo na žalost številna koncentracijska taborišča, v katerih so nezaščiteni, ubogi, nemočni, nedolžni ljudje deportirani in obsojeni na osamitev, obrobnost, notranjo temo, prezir. Gre za taborišča, ki nastajajo zaradi bitk, ki se bijejo tako z orožjem kot s predsodki. Ujetniki teh slednjih taborišč se imenujejo klošarji, bolniki z aidsom, odvisniki od mamil, izkoriščene ženske, posiljeni otroci, zapuščeni starci, podplačani delavci, malteretirani priseljenci iz tretjega sveta in zaporniki v pričakovanju obsodbe, ki ne bo nikoli izrečena.
Z velikim veseljem sem torej sprejel povabilo, da bi 19. maja 1995 v dvorani čudovite dunajske Koncertne hiše kot predstavnik italijanske logoterapije imel otvoritveno konferenco na evropskem kongresu, ki je bil organiziran v počastitev njegovega 90. rojstnega dne. To je bila priložnost, da sem se mu, ko sem govoril o “solidarnosti, polni smisla”, še enkrat zahvalil za pričevanje strastnega zavzemanja za človeka, za vsakega človeka, za njegovo svobodo, njegovo odgovornost, za njegovo radikalno odprtost transcendenci.
S Franklovim nenehnim ponavljanjem besede logos (= smisel življenja) je postala teorija, ki jo je v obrisih zasovnoval že v tridesetih letih prejšnjega stoletja ter jo sistematino ustvarjal od leta 1945, slavna. Gre za logoterapijo, s katero je tehnikom duš, kirurgom teles in vzgojiteljem duha ne le ponudil instrument za razumevanje človeških usod, ampak je z njo ponudil predvsem skupek vrednot, ki omogoča, da lahko spoštljivo, obzirno in na nujno človeški način posegamo v eksistenco svobodnih, odgovornih, enkratnih, izvirnih oseb, ki jim je trenutek za trenutkom zaupano, ne glede na slabše fizične, socialne, ekonomske politične razmere, v katere so vrženi, da odkrivajo in uresničijo nalogo, ki jo morajo izpolniti.
Frankl je na žalost odšel z odra tega sveta, toda njegovo sporočilo ostaja provokacija in naloga. Vsi, ki so ga poznali, vsi, ki so brali in berejo njegova dela, vsi, ki stopajo na obzorju logoterapije na pot poklicnega izobraževanja, ne živijo mirno in blaženo v nevednosti in v banalnosti. Vedo, da so kakor njihov učitelj poklicani k širokemu eksistencialnemu vdihu, k bogati širini človečnosti, k radikalnemu zaupanju v resurse svobode. Poklicani so k odgovorni graditvi prihodnosti, pri čemer preteklosti ne zanikajo, ampak ponovno razmislijo o njej v njeni neponovljivosti, očistijo jo navlake in neizogibnih napak ter jo ovrednotijo kot gonilno in projektno silo odpiranja svetu, drugim in Bogu.
Posebej pomembno je dejstvo, da je založba Mursia pred nekaj dnevi v novi zbirki izdala Franklovo knjigo V iskanju smisla življenja, ki sem jo prevedel leta 1974. Knjiga je doživela v Italiji veliko popularnost in številne ponatise v različnih zbirkah. Gre za knjigo, kot je razvidno tudi iz moje obsežne in nove predstavitve (str. 5–23), ki ponovno izpričuje občutljivo in pogumno Franklovo držo ponujanja roke obupanemu človeku, kateremu bi rad pomagal, da premaga omejitve vsakdanjosti, fatalizma, kolektivizma in fanatizma ter se s pogledom v prihodnost, s pogledom na vrednote, ki jih je treba uresničiti, napotil k življenjskim nalogam, ki jih mora uresničiti, da bi našel najgloblji smisel svoje zemeljske eksistence.
Med branjem knjige se bo bralec srečal s primeron, ki ga z veseljem ponovno omenjam, ker je značilen za pogled na človeka, kakor ga je Frankl nenehno zagovarjal. Med enim od svojih številnih potovanj v Avstralijo je dobil Frankl v dar bumerang. Razložili so mu, da se bumerang vrne k tistemu, ki ga je vrgel, samo v primeru, če zgreši cilj oziroma ne zadene plena. Frankl je duhovito komentiral: “Ravno tako kot človekovo življenje. Ko naredi človek napako, ko zgreši nalogo, ki bi jo moral uresničiti v življenju, ko pozabi na nekaj zunaj sebe, se zapre vase. Najboljši način, da pozabimo na svoje skrbi, je, da se darujemo drugim. Najboljši način, da človek doseže veselje in mir, je, da naredi kaj za druge. Za to se lahko odloči samo posameznik. Človek je svoboden pri izgradnji svoje prihodnosti. Sam si jo bogati ali si jo pači.”
Medtem ko Freudova psihoanaliza stavi na človekovo preteklost, se Franklova logoterapija in eksistencialna analiza obračata k prihodnosti, k upanju, da bo človek uresničil svojo posebno bivanjsko nalogo. Zaradi tega, kar se je dogajalo v preteklosti, se človek ne sme predati. Potrebno se je odpreti obzorjem jutrišnjega dne, neskončnim potem, ki čakajo, da jih bo vsak izmed nas prehodil. Človek ni samo meseni užitek, ni samo seksualna potešitev, ni samo iskanje uspeha. Človek je veliko veliko več … Človek je hrepenenje neskončnosti, prihodnosti, jutrišnjega dne. Ravno zato je bistvo logoterapije in eksistencialne analize v “brezpogojni veri v brezpogojni smisel življenja” , in to sporočilo je v naših dneh izredno aktualno.
Avtor: Eugenio Fizzotti, Rim; z dovoljenjem avtorja prevod: Martin Lisec. Objavljeno na Stopinjah.
Foto: Wikipedia
