Veleposlanik svetovne velesile v Sloveniji je v svojo rezidenco za druženje ob božičnih napevih po lastnih besedah povabil leve in desne politike, visoke predstavnike Cerkve in intelektualce, katerim je skupni imenovalec ljubezen do Slovenije. Pri tem ni bilo izraženih nobenih očitkov, navodil, zahtev kot smo jih navajeni od njegovi kolegov iz Evropske unije. Nobene kritike katerekoli vlade in brez slabih občutkov. Med vrsticami se razbere njegova iskrena zaskrbljenost za Slovenijo in želja po tem, da sanje ob osamosvojitvi ponovno uresničimo. V Božič verjame in mu veliko pomeni.
Evropska unija nas seveda ni povabila na petje božičnih napevov.
Konec leta 2013 tako ali tako že vsi vedo, da smo propadli v finančnem, gospodarskem in tudi moralnem smislu. Za Evropsko unijo smo enostavno tako majhni in nepomembni, pa še umazani s strani kradljivsko, korupcijskih lumparij, da namesto finančne pomoči raje hudomušno potrepljajo Bratuškovo in Čuferja po rami: “Ja, ja, saj zmorete sami – slediti našim zahtevam, za katere sicer sploh ne vemo, ali bodo uspešne. Zato vam tudi ne bomo dali denarne pomoči.”
To je žalostna stvarnost. Iz nje se lahko izkopljemo samo, če ne bomo ponavljali bistvenih napak, ki še kar trajajo v času.
Ena od teh napak je zloraba zgodovinske delitve slovenskega naroda.
Da ne bo pomote – delitev slovenskega naroda na leve in desne je nesporno zgodovinsko dejstvo. Problem je zloraba te delitve. Prva zloraba je bila izvršena s strani komunistične partije, ki je v bistvu izvršila nad delom slovenskega naroda genocid. Na isti predpostavki zlorabe delitve je nadaljevala v totalitarnem komunističnem obdobju. O tem ne more biti dvoma.
Ne razumem pa, zakaj prihaja do zlorabe delitve še vedno in tako dolgo po osamosvojitvi. Na prvi pogled bi lahko dejali, da gre samo za (poceni) nabiranje političnih točk. Ampak, ali je res potrebno prepričevanje prepričanih? Volilna bazena desnice in levice sta vedno približno enaka, prevaga le še ščepec Erjavca… Kakšna je torej verjetnost, da bi volilec desnega bazena zašel v levega in obratno? Po mojem je skoraj ni.
Zato mislim, da je zloraba te zgodovinske resnice priročno slepilo v rokah več ali manj nesposobnih politikov. Veliko težje od ponavljanje mantre o delitvi, je z demokratičnim diskurzom in argumentiranjem prepričati drugi, nasprotni politični pol in pridobiti podporo ter za Slovenijo koristno izmenjavo stališč in idej. Tako pa na matičnih odborih DZ, kaj šele v parlamentu razprava ne prinese nobene dodane vrednosti, saj so “informacijski kanali” zaradi “delitve” že vnaprej zaprti.
Če bi bil intelektualni diskurz odprt, zagotovo ne bi bilo možno sprejemati naročenih zakonov, ki so bili v določenem obdobju pisani na kožo posameznikov z določenim kapitalskim vplivom. Gre za zakonodajo s področja gospodarskih družb, stečaja, nadzora nad trgom vrednostnih papirjev, konkurence in javnih naročil. Poznavalci lahko skoraj za vsako spremembo zakonodaje opredelijo konkretno za koga in v čigavo korist ali škodo je bil sprejet določen t.i. naročeni amandma.
Ampak ne – omenjena delitev na leve in desne je s preglasovalnim aparatom, večinoma v času leve večine, zadušila posluh za argumente drugega političnega pola – s stranskim učinkom prikrite koristi za naročnika zakonske določbe. Seveda vse v breme gospodarskega napredka in dolgoročne stabilnosti.
Z ramo ob rami tem pridobitniškim razlogom stojijo tudi čisto enostavni, preživetveni razlogi. Praviloma slovenski politiki svoj vsakdanji kruhek ne znajo zaslužiti drugače kot s prisesom na proračunsko dojko in to že od osamosvojitvenih, če ne od cekajevskih časov dalje.
V tem pretoplem božično novoletnem vremenu bomo vsaj privarčevali nekaj s kurjavo, če ne znamo in nočemo v javnem sektorju.
Za konec bralcem Časnika želim v letu 2014 veliko zdravja in da bi nas pamet srečala.
Slika: Wikipedija
