Andrej Plahutnik je simpatičen možakar. Prijazen in priljuden. Imel pa je šibko točko. Delal je na mestu, ki mu ni ležalo: kot varuh konkurence. Soglasje je izdal vsakomur, ki je prišel mimo. In trdil, da je naredil vse, kar mu je zakon dopuščal. Da bi sicer naredil več, a za kaj takšnega nima pooblastil.
Ko je po dolgih letih Plahutnika zamenjal Jani Soršak, so se stvari spremenile čez noč. Pooblastila so bila enaka, rezultati pa čisto drugačni. Soršak je začel preganjati kršitelje pravil konkurence. Začel je delati in se ni izgovarjal na slabo zakonodajo. Plahutniku v bran je sicer treba dodati, da so se medtem časi spremenili, da so razmere bolj naklonjene varuhu konkurence kot nekoč. A nauk kljub temu ostaja: dva kazalnika signalizirata, kako dobro dela regulator, nadzornik ali organ pregona. Zanič dela tisti, ki pogosto razlaga, da je naredil vse, kar mu zakon dopušča, in tisti, ki si s svojim delom med nadziranimi ni ustvaril prav veliko sovražnikov.
Katera imena aktualnih kontrolorjev ustrezajo takšni opredelitvi slabega dela?
Prvič, Marko Kranjec. Guverner Banke Slovenije mora nadzirati bankirje. Ti pa so si v njegovem mandatu nagrmadili izgube. Nekatere rešujejo zasebni lastniki, druge proračun. Kranjec pa kot da pri tem nima nič. Davkoplačevalcem kaže osle. Razlaga, da je naredil vse, kar je v njegovi pristojnosti. Pa vsi vidimo, kakšne finančne luknje in tudi nepravilnosti so se pojavile medtem: NLB, Hypo, bogsigavedi, kaj bo še priplavalo. Drugič, Zdenka Čebašek Travnik. Obmudsmanka tudi zelo rada dokazuje, da je naredila vse, kar je v njeni pristojnosti. Pa čeprav medtem odpuščeni delavci životarijo na ulicah, zainteresirani socialni delavci pa so se odločili, da bodo kar sami vzeli stvari v roke, zlasti pri pomoči otrokom in žrtvam družinskega nasilja.
Kranjec in Čebašek Travnikova, vajin čas je minil.
Vir: kolumna Boruta Hočevarja, tiskana izdaja Žurnala
