Za izraz »Alt right« sem prvič slišal šele ob prvem valu migrantov v Evropo, čeprav je pojav dejansko že precej starejši. Definicija »alt right« na spletni strani Wikipedia sicer ni prav nič prijazna: gre za gibanje, ki naj bi združevalo med drugim tudi antisemite, neonaciste in neofašiste. Lahko bi rekli, da gre za staro zgodbo, saj so nam iz bližnje zgodovine poznani politični pohodi nekaterih znanih populistov, kot denimo sedaj že pokojni Jörg Haider v sosednji Avstriji, pa Vladimir Žirinovski v Rusiji, Marie Le Pen v Franciji, pa tudi nekatere stranke, ki naj bi predstavljale alternativo sedaj že preveč pomehkuženim evropskim konservativcem, ki jih sicer združuje Evropska ljudska stranka.
Toda bilo bi krivično, če bi pojav »alternativne desnice« zožili zgolj na pojav nekih skrajnežev, ki svoje politične cilje utemeljujejo na socialistični podlagi samozadostnosti in izolacionizma. V to polje v zadnjem času vstopajo mnogi, ki se ne morejo poistovetiti z multi-kulti agendo, po kateri naj bi prihod velike množice muslimanov iz Bližnjega vzhoda ter Afrike v Evropo slednjo obogatil in ji olajšal tudi težave s pridobivanjem delovne sile, ki naj bi jo zaradi staranja prebivalstva v Evropi primanjkovalo. A teorija je eno, realne razmere na terenu pa nekaj povsem drugega. Zato je v Evropi (in tudi v Sloveniji) vse več konservativcev, ki opozarjajo, da je Evropska unija preveč krenila stran od prvotnega ideala, ki so si ga zamislili očetje združene Evrope. Evropska unija se je v svoji preambuli že zdavnaj odpovedala krščanskim koreninam ter se oprla na pragmatizem, v tej zgodbi pa sta se seveda znašla tudi dolgoletna nemška kanclerka Angela Merkel ter kontraverzni predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker. Po drugi strani pa je tovrstni pragmatizem na dan prinesel novo latentno nevarnost totalitarizma: to je diktatura politične korektnosti. In ko zraven prištejemo še model t. i. »odprte družbe« po zamisli ameriškega milijarderja Georgea Sorosa, ki je pred letom in pol izgubil boj s svojim nasprotnikom, sedanjim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, so se nove meje alternativne desnice dokončno izrisale. In postalo je nerodno, ker so se mnogi prepričani, a nezadovoljni Evropejci znašli tako rekoč v skupnem košu s tistimi, ki bi združeno Evropo takoj poslali na smetišče zgodovine in ki glavno nevarnost za obstoj evropske civilizacije vidijo v domnevni zaroti svetovnega judovstva.
Pred nekaj tedni sem v zapisih na twitterju opazil dve opozorili, ki ju je lansiral duhovnik, bloger in skavt pater Branko Cestnik. Namreč o »krščanstvu brez Kristusa« ter novodobnem poganstvu. Pripombi sem vzel resno in skušal strniti nekaj dosedanjih vtisov. Namreč, v slovenskem prostoru se že nekaj časa širi tendenca po ponovni uveljavitvi slovenskega staroverstva, to pomeni religijske prakse naših prednikov pred prihodom krščanstva. Ko sem spremljal mnenja in odzive zagovornikov tovrstnega poganstva, ki naj bi pripomoglo k utrjevanju slovenske identitete, sem lahko opazil predvsem sledeča mnenja: krščanstvo je uničilo samostojnost naših prednikov, na globalni ravni pa je nas, Evropejce, povsem pomehkužilo. Lahko bi rekel, da je ta očitek povsem diametralno nasproten tradicionalnim levičarskim klišejem o krščanstvu kot nasilni religiji, s katero se ne more primerjati niti islam. A kdor pozna zgodovina slovenskega boja za nacionalni obstanek, ne bo mogel spregledati močne vloge številnih katoliških duhovnikov in celo škofov, kot je denimo Anton Martin Slomšek s svojim znamenitim rekom »Prava vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.« No, seveda ne pozabimo na protestantsko gibanje, ki je ravno tako krščansko in nam je prineslo – po Primožu Trubarju, ki je bil prvotno katoliški duhovnik – prvo slovensko knjigo. Ki ima slučajno versko vsebino. Da seveda ne govorimo o tem, da je katoliški duhovnik uglasbil Prešernovo »Zdrav(lj)ico«, ki je bila povzdignjena na raven slovenske himne. Katoliška Cerkev je sicer res stičišče mnogih narodov (o narodih sicer piše na že apostol Pavel), kar pa ne pomeni zavezanost dogmatičnemu internacionalizmu, po drugi strani pa se noče podrejati skrajnemu nacionalizmu. Prav slednje se namreč dostikrat opira na poganske korenine.
Kaj pa »krščanstvo brez Kristusa«? Kaj to sploh pomeni? Morda sociološko krščanstvo, na katerega se lahko sklicujemo, če smo zgolj krščeni, vere pa ne prakticiramo. Predstavlja samo neke vrste civilizacijski okvir oziroma lupino, ki je od znotraj prazna. To je lahko nevarno, kajti pod blagovno znamko krščanstva se lahko »prodaja« marsikaj, kar s krščanstvom nima nobene zveze. Tudi famozne publikacije, ki v slogu Jehovih prič preko neke »Knjige resnice« razglašajo skorajšnji konec sveta in sedanjega papeža prikazujejo kot antikrista. Že res, da nam mnoge promigrantske poante papeža Frančiška niso vedno pri srcu, a to je veliko premalo, da bi lahko na tej podlagi utemeljeno sklepali o »lažnem preroku« na Petrovem prestolu. Res pa je tudi, da se na Zahodu srečujemo s hudo versko mlačnostjo, celo masovnim odpadom evropskih narodov od Boga, kar je v marsičem tudi posledica »metafizičnega poneumljanja« (izraz je prevzet iz protestantskega sveta, op. G. B.). A žal je tudi sedanji »mainstream« znotraj Cerkve močno usmerjen v ustvarjanje kristjana kot politično korektnega »pridnega fantka«, ki bo pod pretvezo usmiljenja toleriral prav vse, kar sicer nasprotuje Božji volji.
Se nam torej po »alternativni desnici« obeta tudi razvoj »alternativnega krščanstva«? A Kristus je samo eden, tako kot je eden Bog. Poti do njega pa so različne, a ni vseeno, kakšne so. Predvsem nam primanjkuje dejavnega sodelovanja z močjo Svetega Duha ter utrjevanje osebne vere z živim Bogom. Prava alternativa znotraj krščanstva, ki bo lahko tudi močna alternativa novodobnemu poganstvu, je torej v tem, da smo nekaj več kot kristjani, ki pridemo Boga obiskat kot dedka vsako nedeljo eno uro na dan.
