Nikodemovi večeri na teološki fakulteti v Ljubljani so vsako leto ne le prostor poslušanja, pač pa tudi prostor srečevanja. Letos mi je prišel nasproti znanec, po nekaj kratkih mislih o predavanju, je še malo potipal, če bi kaj napisal za Časnik. Na moje pojasnilo, da sem trenutno v kulturnih vodah Bizanca, se je malo začudil in prišepnil nekako takole: »Pozabi Bizanc, rajši napiši kaj bolj aktualnega«. Ta misel mi kar ni dala miru; ali je bizantinska zgodovina res samo še v zaprašeno pajčevino zavita orientalska mistika in bizantinska preračunljivost, v kar nas prepričujejo pogosto poenostavljene predstave, ali pa lahko odstremo kakšen odlomek, ki zmore posvetiti z močjo svoje svetlobe v današnji kulturni in politični trenutek moje Slovenije? Malo sem še razmišljal, ampak vedno močneje se mi je zdelo, da bi se lahko tudi danes še kaj naučili od življenja v srednjem veku, ki ga je zaznamovalo sobivanje dveh kultur, krščanske in islamske, na enem izmed stičišč tedanjega sveta.
Po zmagah nad Perzijci v 7. stoletju si Bizanc ni mogel privoščiti počitka, saj so s hitrostjo požara v bizantinsko cesarstvo prodrli Arabci, ki pa so jih ustavili takrat še nezavzetni mestni zidovi. Čeprav prestolnice niso mogli zavzeti, ni ta želja v islamskih vladarjih nikoli več zamrla. V številnih spopadih se je boginja zmage nasmehnila včasih eni včasih drugi strani. Bizantinski cesarji so morali tako večkrat plačevati sultanom davke, ki pa so si jih cesarji v bistvu razlagali kot »modro investicijo«. Ob tem so Arabci prišli v stik s helenistično kulturo, umetnostjo, religijo in znanostjo. Čeprav je zgledalo, da pomiritev zaradi visokih vojaških in političnih ciljev obeh strani ni mogoča, se je pokazalo, da vojne niso predstavljale nepremostljivih razlik v kulturni izmenjavi med obema svetovoma.
Totalnost izključevanja, ki je tako močno zaznamovalo npr. dvajseto stoletje, je bila za srednjeveško misel nepojmljiva in nerazumljiva, rasni predsodki pa miselna zveza, ki je takratni svet ni poznal (Baynes in Moss, 1961). Že v 8. stoletju so v Bizancu postavili prvo mošejo, odposlanci pa so lahko potovali med tremi kulturnimi centri tedanjega sveta: Bizancem, Bagdadom in Cordobo. Zanimivo ob tem je, da kaže takratna evropska religiozna podoba pogosto mnogo manj strpnosti do odklonov znotraj krščanstva, kar se je pokazalo ob številnih obsodbah različnih verskih praks (arianizem, nestorianizem, monofizitizem) kot piše Ostrogorski (1961).V kulturnih vprašanjih med bizantinskimi cesarji in kalifi so sogovorniki pogosto presenetljivo hitro prišli do soglasij, včasih pri obnovi cerkve oziroma mošeje, ki je ležala v posesti nasprotne sile, spet drugič, ko je bilo potrebno ugoditi prošnji, da bi bizantinski vladar poslal vrhunske umetnike v Cordobo ali Bagdad.
Morda najbolj zanimiv je primer t. i. »znanstvenega sodelovanja«, ko so v Efezu odkrili grobove z ohranjenimi trupli sedmih mladeničev, ki naj bi pretrpeli mučeniško smrt pod cesarjem Dioklecijanom. Ko je za to zvedel Kalif al Wathiq (842-847), je nemudoma zaprosil cesarja Mihaela III., da bi se odprave lahko udeležil tudi njegov, torej arabski učenjak, čemur je cesar brez težav ustregel in celo poslal arabskemu gostu svojega vodiča (Baynes in Moss, 1961). Skupni cilj znanstvene odprave je odlična slika takratne srednjeveške misli o nujnosti iskanja in razumevanja vere, ki je bila še eno z znanostjo in je vojaška napetost med obema svetovoma nikakor ni motila, še manj jo je mogla ustaviti.
Ni namen tega zapisa, da bi idealizirali tedanjo zahodnoevropsko, pravoslavno ali islamsko družbo, ki so vse poznale tudi izbruhe komaj razumljive krutosti. Sporočilo, ki se zdi univerzalno, je želja po učenju od drugega; z njo je lahko povezana želja po zmagi, ki ne zahteva popolnega poraza, popolnega izničenja in ponižanja nasprotnika, pa naj bo to gospodarski, politični ali verski konkurent. Ni kaj, tudi v 21. stoletju se lahko učimo od zgodb, ki so se zgodile pred tisoč leti. Četudi so pokrite s patino svojih let, niso izgubile svežine, če jih moremo razumeti in predvsem sprejeti. Tudi v Slovenije danes, ko smo menda v predvolilni vročici, pa seveda tudi še potem, ko te vročice že dolgo ne bo več.
Viri:
– Baynes N.H., Moss H. St.L.B. 1961. Byzantium. An Introduction to East Roman Civilisation. Oxford Press, London
– Ostrogorski, G., 1961. Zgodovina Bizanca. DZS, Ljubljana
Foto: Wikipedia
