Bitka pri Lepantu (Nafpaktos)

Galeje so po Sredozemskem morju plule stoletja dolgo. Zaradi vesel za plovbo na odprtem morju, niso bile preveč primerne, jadra pa so pomorščaki navadno uporabljali med potovanji, pred bitkami pa so jadra zvili in shranili na kopnem, ladje pa so poganjali z vesli. Taktiko bojevanja galej je narekoval oven na premcu, ki je bil hkrati tudi najbolj uničujoče orožje. Za uspeh je bila potrebna pravilna zabijalna hitrost, da je oven lahko preluknjal sovražnikovo galejo. Ta je morala znašati 7 – 8 vozlov, kar je okoli 13 – 15 km na uro. V bitkah so sodelovali tudi vojaki na krovu, že Rimljani pa so v te namene razvili pritrjevalne kljuke in brvi (corvus), s katerimi so tujo ladjo priklenili na svojo. Izid bitke je bil običajno odvisen od spretnosti in moči vojakov na galejah.

Zadnja velika bitka na ladjah z vesli je bila 07. oktobra 1571 pri Lepantu v Korintskem zalivu. Več kot 200 galej združenega ladjevja krščanskih držav tedanje Evrope se je silovito spopadlo z 270 turškimi ladjami. Takrat so bile vse galeje na premcu že opremljene s tremi do petimi topovi, španski vojaki pa so z njih streljali tudi z arkebuzami. V bitki je bilo ubitih okoli 30.000 turških in 8000 krščanskih vojakov, odločilen pa je bil spopad »moža na moža«. Zmagala je krščanska flota. Čeprav bitka ni bila odločilnega pomena za nobeno stran, je vendarle zelo okrepila moralo krščanskih držav v boju proti prodirajočim in agresivnim Turkom. Od takrat dalje se Osmansko cesarstvo v Sredozemskem morju ni nikoli več opomoglo.

Foto: Wikipedia